Od srede do globoke noči med soboto in nedeljo se je minuli teden v Cankarjevem domu, Križankah in Klubu Gromka zvrstilo devetnajst vrhunskih nastopov – razgibanih, silovitih in čuječnih; 56. jazz festival Ljubljana je ponovno pripravil sila raznovrstno in izzivalno glasbeno izkušnjo. 

Letos se je še pred začetkom glavnega dela festival odprl v mesto že sredi maja, ko so na različnih ad hoc koncertnih prizoriščih po Ljubljani muzicirali mladi jazzovski ansambli različnih glasbenih šol. Tovrstno umeščanje festivala v urbano tkivo je bilo letos zelo izrazito in se je prav tako dogajalo prek t. i. Jazz četrti, v okviru katere se je podhod Maximarketa okrasil v duhu jazzovske muzike, ter prek z inštrumenti napolnjenih izložb Veleblagovnice Nama, kjer so bili med drugim razstavljeni plakati minulih jazz festivalov. Kot del Jazz četrti je bil začasno zaseden tudi Park Evropa, v katerem je bil jazz bolšjak s prodajo albumov, glasbeno delavnico in okrepčili za od vseh močnih muzik lačne obiskovalce.

Sredi maja se je v NLB Galeriji Avla odprla tudi razstava portretov jazzovskih glasbenikov imenitne angleške fotografinje Caroline Forbes; tej razstavi se je pozneje v Mali galeriji Cankarjevega doma pridružila še ena, za katero je odgovorna mlada fotografinja Urške Lukovnjak. 

Pa se festival še niti ni dobro začel.

V čudovito soparno popoldne ga je končno odprl flamski orkester Flat Earth Society. S tem razigranim bendom se je festival spustil v razvejan glasbeni tobogan, v katerem se je zdelo, da je neworleanški ulični orkester zašel v psihedelični kalejdoskop žanrov in idej, ki je zbrano publiko zapeljal skozi konkreten kos zbezljane glasbene zgodovine zadnjega stoletja. Temu potovanju je sledil ambiciozen multimedijski projekt Hidden myth Kristijana Krajnčana, gnana, fuzijo dihajoča godba, pospremljena z videom in prepotenima telesoma dveh plesalcev. Dogajal se je v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma, ki je bila za potrebe festivala preobražena v spektakularen koncertni prostor.

Vsemu temu, tudi energični, nonšalantni in nabriti zasedbi KUU! je bilo med drugimi priča tudi sto petdeset obiskovalcev, ki so bili na festivalu prvič in jim je festivalsko vstopnico za ta večer v nagradni igri ZAME = PRVIČ podelil klub poslovnih žensk SheXO.

Odlična atmosfera v brbotajočem Cankarjevem domu se je nadaljevala v četrtek s pritajeno gromkim transžanrskim nastopom Carate Urio Orchestra, ki je na večdnevnem obisku v Ljubljani tu snemal svoj novi album, nato pa je z mogočnim bluesovskim recitalom publiko na noge poslal legendarni James Blood Ulmer. Intenzivnost večera je zadržalo in nemara celo nadgradilo premierno srečanje dveh velikih glasbenikov sodobne improvizirane godbe, pihalca Matsa Gustafssona in pianista Craiga Taborna. V tem duhu je naslednji dan sledila nova serija špilov bolj improvizatorske narave, med katerimi je v Štihovi dvorani navdušil izjemno zrel in zahteven nastop kitarista in eksperimentatorja Vitje Balžalorskega, ki ga je nasledil še en presežen nastop uveljavljenih mojstrov svobodnjaške muzike.

Tradicionalne Križanke na vroč večer so gostile tri koncerte, v katerih je bila krona večera vrhunska predstava kolaboracije med tandemom Sly & Robbie, Nilsom Pettrom Molvaerjem, Eivindom Aarsetom in Vladislavom Delayem, ki kot da so jamajški dub zagnali v hladni ogenj aurore borealis in igrali masivno, zasanjano, plesno ter čez sever in jug prečeno godbo. Vročični petek se je nato prestavil v puščavsko, surf, distorzirano, psihedelično in hipnotično rockerska Klub Cankarjevega doma in nato še v Klub Gromka.

Sobota je, še preden se je dobro začelo soparno popoldne, že doživela dva presežna nastopa. Na prvem je skupaj s trojico newyorških mojstrov močno, premišljeno, sonično bogato in eruptivno novo glasbo vodil domači, v New Yorku živeči bobnar Dre Hočevar, po katerem je predan, rutinersko silovit in privlačen nastop pripravil Carlos Bica Azul.

Pri Fire! Orchestra že ime pove vse – njegova eksplozija orkestrske jazz in rock muzike ter pankovsko informirano videnje sodobne, brezmejne glasbe sta upravičila sloves enega bolj pričakovanih nastopov. Nemara pa sta z brezhibno izvedbo naslednja nastopajoča Hamilton de Holanda in Diogo Nogueira v projektu Bossa Negra z delikatno, mehko in do zadnjega vlakna plesno glasbo pričakovanja celo presegla.

Nato se je publika spet vrnila v Klub Cankarjevega doma in še dva ognjevita in ekspresivna nastopa sta sklenila festival, ki je ponovno predstavil celo paleto inovativnih, raziskujočih muzik ter izjemno vključujoče in gibko pojmovanje sodobnega jazza. Ki je tudi danes ravno takšen – vključujoč, agilen in še vedno nič manj raziskujoč kot nekdaj.

Zapisal: Marvin