V torek, 20. oktobra, je bila po 11. uri v Klubu Cankarjevega doma tiskovna konferenca pred že 26. ljubljanskim mednarodnim filmskim festivalom Liffe. Direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski je v uvodu čestitala festivalski ekipi, izpostavila pa je njeni strokovno podkovanost in srčno predanost. 
Zahvalila se je tudi Ministrstvu za kulturo in glavnemu pokrovitelju 26. Liffa Telekomu Slovenije, d.d., ki že 20. leto zapored podeljuje nagrado Vodomec režiserju najboljšega filma iz sklopa Perspektive. Telekom Slovenije, d.d., bo na sklepni prireditvi festivala prejel nagrado ob dvajsetletnici sodelovanja na Liffu in kot priznanje ob dvajsetletnici sodelovanja na Liffu in kot pokrovitelj leta 2015 Cankarjevega dom. Predstavnik Telekoma Slovenije, d.d., direktor sektorja za marketing Simon Furlan, se je z direktorico strinjal, da je tovrstnih sodelovanj med umetnostjo in pokrovitelji v Sloveniji vse premalo. Poudaril je, da gre za edinstven festival, nagrado pa podeljujejo zato, ker verjamejo v pomen navdiha in svežih idej, ki jih v naše družbeno okolje prinašajo mladi. Festivali s tradicijo, kakršen je Liffe, so hkrati odraz trenutnega kulturnega ustvarjanja in napoved prihodnjih trendov. Ob tem je čestital tudi programskemu direktorju Simonu Popku, ki mora vsako leto preseči visoka pričakovanja občinstva.

Popek je predstavitev festivalskega dogajanja načel s pregledom letošnje filmske bere, ob čemer je izpostavil vrsto velikih fimskih imen. Tako se na velika platna vrača ekstravagantni britanski režiser Peter Greenaway, čigar lanski Eisenstein v Mehiki, hommage velikemu sovjetskemu režiserju, bo na ogled v sklopu Predpremiere. Ta bo postregel tudi z novim, nadvse komunikativnim filmom Puščavska kraljica Wernerja Herzoga z Nicole Kidman v vlogi pustolovke in najnovejšo umetnino Moja mama Nannija Morettija, avtobiografskim spoprijemom z materino smrtjo. Med letošnjimi predpremierami si bo mogoče ogledati tudi Mladost Paola Sorrentina in najnovejši, nekoliko lahkotnejši film Frankofonija Aleksandra Sokurova, posvečen dramatični usodi Louvra v času vichyjske Francije. Obetavni norveški režiser Joachim Trier se bo slovenskemu občinstvu predstavil s svojim prvim anglofonim filmom, družinsko dramo Glasneje od bomb, čilski Klub Pabla Larraína, ostra kritika pedofilskih škandalov in z njimi povezane dvoličnosti v katoliški cerkvi, pa je »gotovo eden močnejših filmov festivala«. Jastog še enega vrhunskega evropskega režiserja Yorgosa Lanthimosa, ki skozi antiutopijo prevprašuje partnerska razmerja in konformističen odnos do njih, pa bo na ogled v sklopu Kralji in kraljice.

V sklopu Predpremiere si bo sicer mogoče ogledati še vrsto zanimivih filmov. V filmu Dom režiser Metod Pevec raziskuje življenje odpuščenih in brezpravnih gradbenih delavcev, nastanjenih v nekdanjem samskem domu. V nasprotju s publicistiko se je Pevec osredotočil na njihovo, kakor se je sam izrazil, »človeško dimenzijo«, ki jo je poskusil prikazati skozi številne zgodbe. Novi Macbeth  Justina Kurzela je vizualno razkošna umetnina, ki se zgodbeno nekoliko odmakne od Shakespearjeve predloge, srbski film Srednješolci Stevana Filipovića pa je Popek opisal kot mešanico Klipa Maje Miloš in Razrednega sovražnika Roka Bička.

V osrednjem sklopu festivala Perspektive je Popek med drugim izpostavil Družinski film v Pragi delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, čigar celovečerni prvenec Mlada noč smo si na Liffu lahko ogledali pred dvema letoma. Omerzujev film o odtujenosti v družinskih odnosih, ki bo tudi letošnji otvoritveni film festivala, se po Popkovih besedah s specifičnim humorjem nekoliko oddaljuje od češke filmske tradicije. JamesaWhita iz istoimenske Mondove »študije frustriranega in čustveno nadzorovanega posameznika« igra razmeroma neznani Christopher Abbott, ki mu Popek napoveduje bogato igralsko prihodnost. Ob večkrat nagrajenem filmu Mustang Deniz Gamze Ergüven, ki prikazuje težave odraščajočih deklet v tradicionalistični turški družbi, je Popek opozoril na izjemno število letošnjih festivalskih filmov, ki so jih že odkupili slovenski kinematografi, kjer bodo na ogled v naslednjih mesecih. Programski direktor je izpostavil tudi Supersvet avstrijskega režiserja Karla Markovicsa. Tako kot njegov prvenec tudi drugi film režiserja, med drugim znanega po vlogi Stockingerja v nanizanki Komisar Rex, tudi drugi obravnava pregrade med posameznikom in okolico. Tokrat gre za 40-letnico, ki jo po letih enoličnega družinskega življenja povsem spremeni duhovna izkušnja. Filmi iz sklopa Perspektive bodo tekmovali za nagrado vodomec, ki jo vsako leto sestavlja ugledna strokovna žirija, tokrat pa bodo njeni člani sami filmski ustvarjalci. Poleg Marka Naberšnika, ki se je festivalskemu občinstvu predstavil lani, sta v žiriji še hrvaški režiser Zvonimir Jurić, soavtor vojne drame Črnci, ki je vodomca prejela leta 2009, ter avtor pretežno dokumentarnih in kratkih filmov Srđan Vuletić, sicer član evropske filmske akademije.

V sklopu Kralji in kraljice se bo Miguel Gomes predstavil s kar tremi družbenokritičnimi filmi, ki brutalno izkoriščanje delavcev na Portugalskem prikažejo s precej svobodnim nanašanjem na perzijsko 1001 noč, ki je trilogiji posodila tudi ime. Palimpsestna referenca, tokrat dogodivščine Sherlocka Holmesa Arthurja Conana Doyla, pa je tudi v osnova filmu Gospod Holmes, v katerem Bill Condon v prepletu drame in kriminalke predstavi detektivova stara leta. Glasbenica in umetnica Laurie Anderson se s prvim celovečercem, filmskim esejem Pasje srce, skozi večmedijsko in večplastno pripoved ukvarja s fenomenom zgodbe. Ob nazorskih in umetnostnih vprašanjih gre tudi za refleksijo izgub bližnjih, zlasti pred dvema letoma preminulega moža Louja Reeda. Kralji in kraljice pa prinašajo tudi sklepni del absurdistične kriminalne trilogije o družini Grim, film Ned Rifle. Njegovemu svobodnjaškemu režiserju Halu Hartleyju, ki je odločilno prispeval k tako imenovani generaciji Sundance,fenomenu ameriškega neodvisnega filma, je sicer namenjen letošnji sklop Posvečeno.

Panorama svetovnega filma znova prinaša filme iz najrazličnejših držav, od katerih je Popek izpostavil Romunijo, ki je letos festivalsko zastopana s tremi filmi. Posebej pa je omenil tudi bolgarsko Učno uro Kristine Grozeve in Petra Valčanova, še en film, ki si zaplet in nekatere poudarke deli z Bičkovim Razrednim sovražnikom, in Sredozemlje Jonasa Carpignana, ki se skozi zgodbo o burkinafaških prijateljih, ki se znajdeta med migranti, spopada s problematično protimigracijsko evropsko politiko in rastočo ksenofobijo. »Verjetno najatraktivnejši film« je dobitnik velike nagrade žirije v Cannesu, dokumentarec Volčja druščina Crystal Moselle. Ta obravnava šokantno, ekscesno zgodbo, »kakršna se večkrat dogaja pred našimi očmi ali v naši soseščini« – pripoved o paranoičnih starših, ki so svojim otrokom popolnoma prepovedali zapustiti stanovanje v revnejšem delu Manhattana, vzgojo pa tako nehote prepustili ameriškim mainstreamovskim filmom.

Med filmi v Ekstravaganci je Simon Popek posebej omenil Cesto mrtvih Kiaha Roache-Turnerja, v kateri se skozi »eksplozivno komično-bizarno mešanico« srečata izročili filma ceste in zombijskega žanra. Prepovedana soba je »verjetno najbolj nenavaden film letošnjega festivala«, s Freudom navdihnjeno prehajanje skozi sanje v moderni »afektirani poetiki« pa je bilo najprej zasnovano kot instalacija. Prav zato je tudi večina filma posneta v živo in v enem kadru, kar pa je gledalcu mojstrsko zakrito.

Letošnje filme sklopa Kinobalon, zasnovane leta 2009, je predstavila strokovna sodelavka Kinodvora Barbara Kelbl. Predšolskim otrokom sta letos namenjena animirana Hokus pokus Albert Torill Kove o dečku, ki si želi imeti psa, ter Komar kolesar in hrošček Mini Jannika Hastrupa in Flemminga Quista Møllerja. Za festival se ekipa Kinobalona potrudi najti tudi tiste zanimive filme, ki jih Kinodvor čez leto ne vrti – zasluga gre predvsem Barbari Kelbl in Petri Slatinšek, ki si filme največkrat ogledata na festivalih po možnosti v spremstvu otrok, s čimer lahko sproti preverjata odzive. Od letošnjih filmov Kinobalona je posebej omenila vedro indijsko pripoved o dobrem in zlem Mavrica, v kateri skozi zgodbo o slepem dečku in njegovi sestri otroci lahko izvedo tudi marsikaj o indijskem dojemanju filma. »Film, ki sva si ga ogledali v Berlinu, je bil ena tistih priložnosti, ko si vesel, da pripravljaš sklop,« je povedala in se spominjala, kako najmlajši gledalci »ploskajo, ropotajo, vriskajo, se smejijo in uživajo na vse pretege – in upam, da boste tudi vi«.

Retrospektiva letos poteka v znamenju stoletnice Technicolorja, ki je film postopoma uvedel v barve. To se je zgodilo šele dobrih dvajset let po njegovem izumu, in sicer s preklopom na tritračni sistem; dvotračni namreč ni bil kos barvam, posebej pa je popačil modro in rumeno. Festivalska retrospektiva zajame filme iz obeh obdobij, drugače od številnih festivalov, na katerih se letos spominjajo pojava Tehnicolorja, pa bo Liffe predstavil tudi vrsto klasik iz Evrope, ki je bila v rabi nove tehnike nekoliko zamudniška. V petdesetih letih so jo namreč začeli v ZDA že opuščati, zadnja filma, ki sta jo uporabljala (če ne štejemo posameznih poskusov ob koncu devetdesetih let), pa sta bila v začetku sedemdesetih let oba Botra Francisa Forda Coppole. Vsi filmi v letošnjega sklopa Retrospektiva bodo predvajani na 35-milimetrskem traku.

Spremljevalnih dogodkov je letos še več kot sicer – Simon Popek je poudaril, da je festivalska ekipa okrepila zlasti izobraževalne dejavnosti v povezavi s filmom. Tako bosta letos prirejeni dve delavnici za najmlajše: Hollymacija, brezplačna šola animacije za 6-letnike, in Manipulacija s časom za 9-letnike. Nekoliko starejši se bodo lahko udeležili seminarja MAF – Mad About Film, ki letos zajema multimedijsko predavanje Mihe Černeca ter delavnici filmske kritike (Matic Majcen) in pisanja scenarija (Tina Poglajen). Podoba – glasba, ki po Popkovih besedah že postaja stranski sklop festivala, bo letos potekala v Kinu Šiška, kjer si bodo gledalci lahko ogledali izbor iz novejše videospotovske produkcije, močno navdahnjene z YouTubom in drugimi spletnimi mediji. Sabina Briški iz Centra Ustvarjalna Evropa je predstavila letošnjo delavnico Kratko, a sladko, celodnevni seminar kratkega filma v štirih sklopih. Srđan Vuletić, tudi učitelj režije in scenaristike na sarajevski filmski akademiji, bo v delavnici, za kakršno so slovenski ustvarjalci že večkrat izrazili zanimanje, podrobno razložil edinstvene zakonitosti ustvarjanja kratkega filma.

Zapisal Andraž Jež

Foto Iztok Dimc

{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6208444796703544097?alt=rss&kind=photo&hl=sl&imgmax=d}