Resničnost bo barvna ali pa je ne bo!

»Film je iznajdba, ki je v tehnološkem smislu zanimiv trend, a mu ne prerokujem posebne prihodnosti« (1897); »Zvočni film je modna muha, ki se ne bo obdržala, film je vendarle vizualni medij« (1928); »Barvni film je predrag, predvsem pa se s težkimi kamerami in zahtevnim procesom razvijanja finančno ne izplača« (1926).

Našteli smo le peščico modrih prerokb, ki jim je zgodovina filma pokazala vrata; nekaterih so se znebili sami filmski inovatorji, drugih končni uporabniki ali podporniki produkcije izrazne oblike, ki je v dvajsetem stoletju prevladala nad drugimi mediji ali umetniškimi praksami. Sledile so še druge, npr. odpor do 3D-tehnike, ki je sredi petdesetih let neslavno propadla, se v osemdesetih letih za hip vrnila, a znova izginila, da bi na prelomu stoletja z digitalizacijo dokončno slavila in se odločila ostati med nami. Za zmeraj, vsaj za potrebe spektakelskega vidika, ki je v tem hipu verjetno najbolj zanesljiv magnet, da se gledalci še množično odločajo za ogled tradicionalne kinematografske predstave.

Ljubljanski mednarodni filmski festival je v tem kontekstu majhen, toda s strastjo oblikovan in voden palček, ki ljudi v kina privablja z »drugačnimi« filmi. Včasih smo jih vrteli na filmskem traku, zadnje čase povečini le še na digitalnih nosilcih. Tudi teh vsi niso sprejeli naklonjeno; slika je veljala za odbijajočo, brez zrna in pravih kontrastov ter globine (spomnite se Dogme '95), a je čas znova pokazal svoje. Digitalno je postalo stvarnost, ki bo ostala … dokler kdo čez petdeset ali več let morda ne iznajde novega nosilca.

Liffe skuša stvari že nekaj časa postavljati v zgodovinski kontekst, kar so pokazale predvsem tematske ali nacionalne retrospektive. Letos se z retrospektivo Technicolor 100! spominjamo tehnične inovacije, ki je sedmi umetnosti od leta 1915 naprej prinašala barve, prav barvni postopki massachusetskega Technicolorja so bili v vsej pionirski dobi in pozneje najbolj zanesljivi in zadovoljivi. Brez težav seveda ni šlo, barvni filmi so v nemem obdobju veljali za izumetničene, nerealne, pretirano estetizirane, češ filmska stvarnost je vendarle črno-bela! Ironično, isto velja danes za (enako maloštevilno) črno-belo produkcijo, ki je hočeš-nočeš postala estetska izjava; realizma vendarle ni mogoče podajati v monokromatski tehniki!

Liffova tematska retrospektiva bo letos povsem v barvah, kar pa ne pomeni, da v celotnem programu ne boste našli nobenega črno-belega filma sodobne produkcije. Vredno jih je izbrskati in si jih ogledati, že zato, da se prepričate, kako je lahko sodobna stvarnost »vizualno izumetničena«.

Simon Popek