Včeraj nekaj po 19. uri je Jedrt Jež Furlan v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma gostila Rainerja Wössa, glavnega (so)igralca avstrijskega filma Supersvet. Slednjega je gost opisal kot »veliki film o malih ljudeh z velikimi težavami«. Povedal je, da ga je režiser Karl Markovics, med slovensko publiko najbrž še vedno najbolj znan kot inšpektor Ernst Stockinger iz priljubljene serije Komisar Rex, najprej izbral za stransko vlogo. Med pripravami za film pa se je ob nepričakovani »kemiji« med Wössom in glavno igralko Ulrike Beimpold ekipa soglasno odločila, da je zanj primernejša vloga konvencionalnega moža v odtujenem partnerskem razmerju. Ta je za pretežno televizijskega in gledališkega igralca predstavljala izziv. V zmedi se je začel intenzivneje posvečati vrtnarjenju in gospodinjskim opravilom, saj ni bil najbolj prepričan, kako naj se vživi v »običajnega moškega«. A Markovics ga je hitro pomiril, češ »kar sebe igraj – bodi, kar si«. Jedrt Jež Furlan je poudarila, da gre po njenem za film o sreči, igralec pa je dodal, da je bolj film o veri kot o bogu. Predvsem pa je močan kot pripoved o medčloveških odnosih; Wöss je povedal, da je režiser s svojo pretanjenostjo postopen razkroj dolgotrajnega zakonskega razmerja in odtujenosti prikazal na več ravneh, predvsem pa je občuten iz močnih dialogov, »ki ti prodrejo v dušo«. V trenutkih, ko se partnerja povsem oddaljita, ker se ne znata več pogovarjati, je lahko duhovno razsvetljenje, kakršno je v filmu doživela glavna igralka, po igralčevem mnenju tudi »blagoslov, ki vodi h katarzi«.

O Markovicsu je povedal, da je »strašen« in zelo zahteven režiser, in to prav zato, ker je tudi sam odličen igralec. Rahločuten in pozoren na vsak detajl tako med snemanjem precej pogosto ustavlja igralce zaradi domnevne neprepričljivosti. Ob tovrstni disciplini je skoraj nemogoče, da igralci ne bi bili ves čas pri stvari. Pri predvajanjih filma v različnih okoljih se igralcu zdi najzanimiveje, da film nekako razumejo tudi tisti, ki jim jezik projekcije ni domač, saj je Markovicseva dramaturška gradnja tako zgovorna, da je zaplet mogoče nadoknaditi tudi brez besed. Naposled se je Wöss pred ljubljansko publiko razgovoril o svojem berlinskem življenju; pred leti se je kot pogodbeni igralec veliko selil od gledališča do gledališča, ko pa je po letih tovrstnega življenja odkril Berlin, se je nemudoma vprašal: »Le zakaj sem tako dolgo čakal?!« Povedal je, da se v Berlinu počuti doma, všeč sta mu vzdušje in gledališčno življenje, v nemški prestolnici pa si je ustvaril tudi družino. Nazadnje je omenjal tudi svoje prihodnje igralske načrte in kategorično zanikal, da bi imel tudi kakršnekoli režiserske ali scenaristične ambicije.


Zapisal Andraž Jež

Foto Iztok Dimc
{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6216557555125544097?alt=rss&kind=photo&hl=sl&imgmax=d}