V petek ob 20.30 se je po projekciji črne komedije Parabellum o nenavadnem tečaju preživetvenih veščin v antiutopičnem Buenos Airesu v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma z Jedrt Jež Furlan pogovarjal avstrijski režiser Lukas Valenta Rinner. Ta je govoril o svoji grozi pred bootcampi z njihovim »teoretičnim nasiljem«, saj se ljudje tehnično tam učijo predvsem tega, kako ubijati. Režiser, ki živi in študira v Buenos Airesu, svojo strokovno pot pa je začel v Barceloni, je povedal, da je pripoved alegorija za splošne težave srednjega razreda v sodobni družbi in da bi se film lahko odvijal kjerkoli. V ospredju je vprašanje negotovosti in njenega prepogosto popreproščenega reševanja, gledalca pa naj bi tudi omenjeni film pripravil k refleksiji, v kakšnem svetu (sploh) hočemo živeti.

Režiser, čigar trenutni načrti segajo od avstrijske opere do umetniškega portreta svingerskega nudističnega kluba v Buenos Airesu, je povedal, da tako zasebno kot (predvsem) v svojih filmih rad prečka območje udobja [Tadeja: comfort zone – obstaja nemara kak ustaljen prevod?]. Priznal je tudi, da po petih letih snemanja filma Parabellum ni več točno vedel, kaj vse so posneli in kaj točno bodo uporabili, saj je s filmarji, s katerimi je sodeloval pri različnih projektih, diskutiral in pripoved deloma spreminjal. Tako ne čudi, da film budi precej različne reakcije – Valenta Rinner je omenjal svoje začudenje, ko je argentinsko občinstvo njegov kritični prikaz agresije, s katerim je želel predvsem pritegniti k razmisleku, razumelo kot komične in jih pospremilo z bučnim smehom.

Zapisal Andraž Jež

Foto Iztok Dimc
{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6216998081658838481?alt=rss&kind=photo&hl=sl&imgmax=d}