V ponedeljek, 16. novembra, so Kosovelovo dvorano Cankarjevega doma obiskali kar trije gostje. Po popoldanski projekciji islandskega filma Ovna Grimurja Hakonarsona je glavna igralca Theódórja Júlíussona in Sigurðurja Sigurjónssona na oder pospremil navdušen aplavz, ki se dolgo ni polegel. Publika je bila prav tako zgovorna kot nasmejana igralca, ki sta navdušila z vrsto anekdot s snemanja. Na vprašanje, zakaj brata, ki sta ju upodobila v filmu, štirideset let nista spregovorila, je Sigurjónsson odgovoril, da je to dolga zgodba, ki je seveda ne bo razkril, skrivnosten pa je bil tudi glede vprašanja, ali njegov lik na koncu filma preživi. Júlíusson je nasprotno povedal, da je po ogledu prepričan, da je v filmu rešil življenje svojemu bratu – ni pa vedel, kaj se je zgodilo z ovcami. Poudarila sta, da gre za film o ljubezni, ki jo danes še posebno potrebujemo. Sigurjónsson, ki je pred petintridesetimi leti igral v svojem prvem filmu, prav tako posvečenem ovcam, je povedal, da je odraščal v mestecu blizu Reykjavika, da pa mu je bil svet ovčjereje znan, saj je poletja preživljal na podeželju. Júlíusson je dodal, da znajo skoraj vsi Islandci kmetovati, saj jih je tristo dvajset tisoč, ovac pa čez milijon. Sedemtedensko snemanje je potekalo v dveh etapah, saj decembra v Islandiji še ni snežilo, brado pa si je moral Sigurjónsson puščati kar pol leta. Ko se je naposled obril, je bila žena nadvse vesela, on pa se je odločil, da bo ostanke brade uporabil pri muharjenju. Bolj izkušeni ribič Júlíusson se mu je prizanesljivo hahljal, češ da lososi gotovo ne bodo nasedli tako poceni triku. Občinstvo je presenetilo, da tudi v nevarnih prizorih priletnih gospodov niso zamenjali statisti: »Seveda! Ničesar nepristnega v Islandiji!«

Zapisal Andraž Jež

Foto Iztok Dimc

{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6218042645587798609?alt=rss&kind=photo&hl=sl&imgmax=d}