Zadnji gost, ki je v ponedeljek pred publiko v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma spregovoril o svojem filmu, je bil kosovski režiser Isa Qosja, avtor pretresljive drame Tri okna in obešenje. Že pred premiero je občinstvo nasmejal z nekaj stereotipi o Kosovcih, ki so med drugim menda statistično najdejavnejši kadilci in najbolj brezupni optimisti. V pogovoru, ki ga je vodil Damijan Vinter, je režiser razkril, da (tudi) na Kosovu potrebujejo feminističen film, povedal pa je še, da je bil film o temi, ki je zadnjih petnajst let povsem tabuizirana, za zdaj doma toplo sprejet ter da ga namerava prikazati v šolah in ljudi širše seznanjati s problematiko patriarhata. Film je nagovoril tudi občinstvo po različnih evropskih festivalih; v Nemčiji je bil gledalec zgrožen, češ da so glavno junakinjo zlorabili ne enkrat, temveč dvakrat, občinstvo solunskega festivala pa je ugotavljalo, da so tamkajšnja ruralna razmerja precej primerljiva s filmskimi. Za film s tako razsvetljeno tematiko je poleg poguma potrebna tudi brezpogojna resnicoljubnost. »Menim, da mora biti umetnik pri svojem delu iskren,« je povedal in dodal, da je film od njega zahteval nemajhen del srca. Nazadnje je pozdravil vidno ganjeno občinstvo in – po vrsti seans z vprašanji in odgovori na festivalih – priznal: »Vedno se mi je zdelo, da film ne potrebuje dodatnih pojasnil, a vidim, da se je dobro pogovarjati o njem.«

Zapisal Andraž Jež

Foto Iztok Dimc
{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6218043076836164609?alt=rss&kind=photo&hl=sl&imgmax=d}