V četrtek, 19. novembra, je igralec Géza Röhrig, ki v Savlovem sinu igra glavno vlogo Saula Ausländerja, nagovoril vidno ganjene gledalce v Linhartovi dvorani. Svoj filmski lik, kakor je povedal, v izhodišču dojema kot živega mrliča oziroma robota; po dessettisočih usmrtitev, ki jim je moral kot sonderkommando prisostvovati, je izgubil sočutje, vanj povrnjeno šele z intervencijo otroka, ki je vanj spet vdahnila življenje. Prav to pojasnjuje njegovo zavzetost za otrokovo usodo in željo, da ga pokoplje z vsemi judovskimi častmi, ki sta se njegovim sotrpinom – pa tudi mnogim gledalcem – zdeli čudaški.

Kot je še povedal Röhrig, ga z režiserjem Lászlom Nemesem druži razočaranje nad večino filmov o holokavstu. Ti so bodisi preveč solzavi (»Upam, da niste jokali. Tega nismo hoteli doseči.«) bodisi osredotočeni na (zgolj) preživetje. Medtem si je ekipa Savlovega sina želela izpostaviti tisti presežek, ki se zoperstavlja golemu boju za obstanek. In primer sonderkommandov je hvaležna tema, saj izkazuje sofisticirane nacistične metode razčlovečenja; čeprav jih nadrejeni niso sestradali ali ubili, so bili v vsiljeni vlogi sostorilcev pri brutalnih zločinih povsem oropani dostojanstva. Za vlogo se je Röhrig temeljito pripravil – med drugim je natančno preučil zapise redkih sonderkommandov, ki so o svoji izkušnji spregovorili. »Dejal sem si, da izpovedi sonderkommandov ne bom prebiral pred spanjem, pa se nisem mogel upreti. Imel sem nočne more, a to je bilo za vlogo dobro.«

Zapisal Andraž Jež

Foto Iztok Dimc

{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6219566952561123121?alt=rss&kind=photo&hl=sl&imgmax=d}