header

 
Glavni pokrovitelj

Medijski pokrovitelj

   
Spletni medijski pokrovitelj

   
Available soon
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Jan Bijvoet, 22. 11. 2015

Včeraj, v nedeljo, 22. novembra, nekaj po 23. uri je skoraj do zadnjega sedeža polno veliko dvorano Kina Šiška obiskal Jan Bijvoet, glavni igralec tretjega celovečerca Kačji objem kolumbijskega režiserja Cira Guerre. V pogovoru, ki ga je vodil Damijan Vinter, je belgijski igralec med drugim povedal, da pred snemanjem še ni bil v amazonskem pragozdu, da pa ga je v mladih letih s svojo neokrnjenostjo podobno prevzela Indonezija. Povedal je tudi, da je Guerra že pred snemanjem stopil v stik z nekaj skupnostmi ameriških staroselcev in se v vsaki želel srečati s šamanom. Ta ima tudi v današnjih skupnostih ob Amazonki vlogo, primerljivo zdravnšikemu, pa tudi županskemu poklicu, je povedal igralec, priznal pa je tudi, da se sam s šamani ni srečal. Karamakateja sta sicer v različnih življenjskih obdobjih odigrala pristna staroselca (Nilbio Torres in Antonio Bolivar), ki sta bila iz plemena izbrana zaradi svoje karizmatičnosti – nista pa bila šamana. Igralec je namignil, da ga filmska izkušnja ni globlje spremenila, da je v njem pretežno potrdila, kar je sumil že prej – in sicer da je velik del evropske kulture in umetnosti precej površinski ter da lahko neizobraženi naturščiki s človeško modrostjo prav tako ustvarjajo umetnine. Prav sodelovanje med zahodnim in staroselskim pogledom je pomenilo pravo bogastvo, je sklenil.

In sodelovanje je bilo vse prej kot običajno – v vseh šestih tednih, ki jih je prebil z južnoameriškimi Indijanci, je razumel komaj kake tri besede, je povedal. Vendar so z gestikulacijo in mimiko kar naprej komunicirali, se vsako jutro obredno objeli in se nemi razločili s solzami v očeh. Ker je moral govoriti v jeziku, ki ga ni razumel, se je na vlogo pripravljal, kot je povedal, s slušalkami, v katerih je bil posnetek naravnega govorca, za katerim je (ne da bi sploh razumel, kje se končajo in kje začnejo posamezne povedi) ponavljal »kot papiga. Mimogrede, ali je v slovenščini parrot papagaj? Vidite, zanimivo – tudi v Belgiji mu tako rečemo!« Bijvoet je v zaključku odnos do časa in narave, kakršnega je spoznal med bivanjem ob Amazonki, postavil nad tehnokratsko gonjo po dobičku, v kakršno nas sili kapitalizem.

Zapisal Andraž Jež

Foto Iztok Dimc
{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6220270534132760577?alt=rss&kind=photo&hl=sl&imgmax=d}