Videti, ne gledati

V desetih letih vodenja Liffa sem se naučil marsičesa, predvsem pa »branja«, »tipanja«, »opazovanja« in »poslušanja«. Zakaj navednice? Štiri vrline so z vsakdanjim človeškim zaznavanjem povezane samo toliko, kolikor izpolnjujejo vlogo senzoričnih dražljajev. Med pripravami na vsakoletni festivalski dogodek namreč skušam brati občinstvo in njegova pričakovanja, začutiti utrip sodobnih estetskih smernic, izostriti čut za približevanje ezoterike širšemu občinstvu. Skratka, širiti filmsko kulturo v času, ko nekateri film povezujejo s pogrebom. Kar se v kulturnem okolju ne dogaja prvič; smrt so filmu razglašali že v začetku petdesetih let ob dvigu televizije, pa v sedemdesetih ob prvih odločnih korakih videa in tako naprej, vse do digitalne dobe s preloma tisočletja. Kot bi nekdo hotel reči, da je bilo sto let filma povsem dovolj, zdaj naj se dostojanstveno umakne. Kam? In predvsem komu? Malemu ekranu, tabličnim računalnikom in zaslonom mobilnih naprav? Ti nosilci avdiovizualnih vsebin so gotovo učinkoviti za instantno potrošnjo, vsi jih uporabljamo, ampak užitki ob sprejemanju so še vedno najbolj siloviti, ko imamo opravka z »arhaičnimi« mediji. Ki se vračajo, morda ne skozi glavna vrata, a dovolj zaznavno, da pridejo do ljudi, ki hočejo uživati. Ste že slišali za galerijo ali muzej, ki bi ju zaprli, ker da so olja na platnu poskenirana in digitalno dostopna prek spleta? Zgodba o ponovnem uveljavljanju vinilnih plošč in tiskanih knjig v razmerju do digitalnih nosilcev je že nekaj časa znana. Pri filmu je zadeva malce drugačna, saj ob digitalnem snemanju ne moremo več govoriti o nepravem odnosu do »digi« vsebin. Film je v 21. stoletju digitalen in takšen bo povečini verjetno ostal. Kar ni problematično; v tem zapisu ne malikujem 35mm filmskega traku, pač pa kinematografsko izkušnjo oziroma – če se oprem na komercialno logiko get your money's worth – pravico potrošnika, »da dobi tisto, za kar je plačal«. Govorim o pravici odjemalca, da polno dojame/užije vsebino, ki si jo je ustvarjalec zamislil. Kar se lahko zgodi le pred kinematografskim platnom. Logika je potemtakem preprosta: ni dovolj gledati, treba je videti.

Simon Popek, programski direktor festivala