Nihče od Zemljanov ne ve, od kod prihaja in kam gre. Vse misli o izvoru življenja, njegovem kakovostnem spreminjanju in razvoju zavesti ostajajo zasenčene z množico evolucijskih in nevrofizioloških domnev, ki so bile že pred časom opisane v drugem besednem in pojmovnem slogu starodavnih filozofskih domnev in teorij o izvoru življenja.

Temeljni zapisi v Notranjem vodniku (po kitajsko Nei Jing) opisujejo spočetje kot vstop Duha v telo. Pridobitev Duha pomeni življenje, odhod pa smrt.

Vstop Duha naj bi temeljil na hrepenenju po novem življenju, ki združuje očeta in mater. Mati postavi temelj, oče pa skelet novega bitja. Ko se Duh zasidra v fizično telo, začne pridobivati moč, s katero vred vstopa razum. Ta vodi rast in razvoj do konca življenja. Telesna rast in razvoj potekata skozi placento, duhovna pa skozi nevidni duhovni kanal, ki prenaša na zarodek množico nevidnih vplivov. Ti slonijo na mislih, čustvih, dieti in splošnem ustroju materinega počutja skozi nosečnost, še posebej v prvih treh mesecih. Pretočnost vitalne energije in telesnih tekočin skozi posteljico in zarodek je ključnega pomena za rojstvo zdravega in čustveno zrelega otroka na poti skozi življenje.

Vse to čedalje bolj spoznavamo v luči embriologije, neonatologije in otroške psihologije, le da pri tem uporabljamo drugačne izraze in najnovejše ugotovitve medicinskih in bioloških znanosti. Podrobneje pa na festivalu! Vabljeni!