»Potrebujemo nove himne | potrebujemo nove ljudi | potrebujemo nove himne« je na nedeljskem, sklepnem koncertu letošnjega Jazz festivala Ljubljana hipnotično ponavljal Siyabonga Mthembu, pevec zasedbe Shabaka and The Ancestors. Zdi se, kot da je zaokrožil eno bistvenih premis tega festivala: nove himne za nov čas.

Psihedelična in radostna godba dotične zasedbe, črpajoče iz jazz tradicij vseh štirih hemisfer, je imela v sebi nekaj privzdigujočega. Ni bila edina, in v sorodnem tonu ritualnega je v soboto nastopil Rob Mazurek, ki je skoraj pogansko napletal svojo mešanico distorzirane, z elektroniko prešpikane trobente, repetitivnega klavirja, zamaknjenega zvončkljanja in lastne karizme. Spet iz neke druge strani so v tovrstne reči v soboto vstopile bližnjevzhodno vijugave in rockovsko intenzivne pasaže benda Karkhana, nič manj ekstatična pa tisti dan ni bila niti mogočna, s panonsko melanholijo obarvana improvizirana godba ponovno obujenega benda Akosh. S Unit.

Ti nastopi so se dogodili v osrednjem letošnjem festivalskem prizorišču, v Klubu Cankarjevega doma. Ta je gostil še kar nekaj glasbenih presežkov, ki jih vseh žal ni moč izpostaviti. A prav gotovo ne moremo mimo virtuoznega kvarteta Ambrosa Akinmusireja. Z rigorozno, precizno in sodobno skladnjo jazzovskega besednjaka so v soboto dobesedno raztrgali do zadnjega kotčka napolnjeno dvorano. S podobnim programskim vodilom preoblikovanja tradicije so dan prej nekoliko radikalneje rokovali Amok Amor, prav božansko subtilen in izpiljen pa je bil tedaj tudi trio pevke Lucie Cadotsch. Malo je zasedb, ki danes še zmorejo poustvarjati standarde s takšnim umetniškim dostojanstvom. A ta isti večer smo bili priča eksploziji tudi nekoliko drugačnih estetik: ob približno pol dveh zjutraj je v Klub CD iz prihodnosti vstopila Cointainer Doxa, impro tehno funk ansmabel, ki ga sestavljajo prekaljeni (domači) mladi ustvarjalci in za katerega bo (ne le domača javnost) zagotovo še slišala.

Za zgornjo, sveže porojeno zasedbo je odgovoren njen producent (sicer pa bobnar, skladatelj in glasbeni aktivist) Dre Hočevar. Ta je letos za festival sestavil ambiciozen spremljevalni program, ki ga je v parku za Cankarjevim domom (uradno poimenovanem Park Sveta Evrope) otvoril večmedijski performans približno 40 mladih glasbenikov in plesalcev. Težko je z besedami priti blizu temu gostemu prepletu plesa, glasbe, medčloveških odnosov, prostorskih kompozicij in docela spontanih interakcij, ki so se napletale med sodelujočimi, a tudi vanje vpeto publiko. V parku bi se moralo letos odviti še nekoliko več programa kot ga je vreme dopustilo. Je pa bilo vseeno dovolj modrega neba za kvartet Igorja Lumperta. Ta je v soboto zvečer dostavil eno bolj izčiščenih in vznemirljivih eksplikacij svojega prepoznavnega avtorskega jezika, kar smo jih od njega lahko slišali doslej. Taisti dan smo dopoldne sicer organizirali tudi ti. jazz bazar, še posebej pa smo bili veseli dobro obiskane delavnice za najmlajše (in upamo, da tudi bodoče) obiskovalce festivala.

Ob vseh drugih koncertih (vsak ima verjetno svojega najljubšega) gre nujno omeniti vsaj še dva: enega so v Klubu Gromka pod vodstvo eksplozivnega saksofonista Chrisa Pitsiokosa izvedli CP Unit. Glasna, divja in osredotočena free jazz godba, ki goji eno bolj inovativnih izpeljav tega žanra v dandanašnjiku. Drugi izjemen nastop je bil manj razvnet, predvsem pa je bil tudi zgodovinsko povsem drugače usmerjen. V posebno čast nam je bilo, da smo lahko gostili dva velika očaka jazzovske glasbe, gospoda Archieja Sheppa in Reggija Workmana. Na odru Gallusove dvorane sta skupaj z zvezdniško zasedbo nekoliko mlajših glasbenikov predstavila reinterpretacije del Johna Coltranea (kot jih je prekomponiral Shepp). To soočenje z bogastvom jazzovske dediščine si ni nujno prizadevalo po novemu - kot izhodišče in cilj je bila dovolj že zavezanost ustvarjalni iskrenosti in iskrivosti.

Ob tem velja omeniti, da je ob priliki tega nastopa Jazz festival Ljubljana Reggiju Workmanu, izvrstnemu kontrabasistu a tudi pedagogu, izročil plaketo, ki je hkrati priznanje in zahvala za njegov prispevek k razvoju slovenskega jazza. Skozi njegove roke je namreč šlo kar nekaj danes najbolj propulzivnih domačih ustvarjalcev. Za konec pa omenimo še en nov - konec. Po sedmih plodnih letih (2011–2017) sodelovanja v skupnem umetniškem vodenju festivala je ob boku našega hišnega programskega vodje, Bogdana Benigarja letos zadnjič stal tudi Pedro Costa. Njegov prispevek h glasbenim horizontom našega prostora bo v vsakem primeru še odzvanjal, upamo pa, da bo s svojo toplo osebnostjo še naprej nadgrajeval naš festival tudi zgolj v njemu lastnem... človeškem smislu.

A kot že rečeno: prihajajo novi ljudje in nove himne. Vedno znova.