Včeraj, 8. novembra 2017, je uspešno in pričakovano v velikem slogu potekal uvodni večer že 28. Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala Liffe. V povsem razprodani Linhartovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma je odlično razpoloženo občinstvo od 19.30 zabaval »tribute band« San di Ego, ki je v dveh točkah postregel z venčkoma najrazličnejših zimzelenih starega rocka, med drugimi Eye of the Tiger, Pretty Woman in Staying Alive. Na odru sta se prav tako dvakrat pojavila kot vselej povsem ubrana in očarljiva Milena Zupančič in Radko Polič - Rac, ki sta bila naklonjenosti občinstva deležna že s prihodom, še toliko bolj pa s humorno povezavo znamenitega Cvetja v jeseni s puljskim festivalom in skupnim nastopom v filmu, ki je menda oboževalce Cvetja celo tako razvnel, da je Zupančičeva prejela anonimno pismo, v katerem je pisalo, da je »cvetje v jeseni v naših srcih [ob takem nastopu] za vedno ovenelo«. Ob tem se je publika nasmejala skoraj tako kot ob omembi ljubezenskega trikotnika znane igralske trojice in naknadnem opozorilu Zupančičeve, da je eno film, drugo pa življenje. Ko smo se ob puljskih in drugih anekdotah skupaj s parom ravno dodobra zazibali v objem nostalgije, sta se Rac in Milena Zupančič retorično vprašala, kaj je film. Odgovor sta poetično razvijala malodane sinhrono ob podlagi glasbene mojstrovine Urbana Kodra (ki filmofilom zveni še bolj ljudsko od ljudske glasbe same): da je film, seveda vzporedno s splošno tehnično razlago, emulzija in podobno, pa da so na njem njuni obrazi, ki so ujeti v čudežnih slikah s pomočjo svetlobe; četudi emulzije ni več, svetloba ostaja, predvsem pa ostaja iluzija. Po navdušenem odzivu, pospremljenem z gromkim aplavzom, je zbrane v Linhartovi dvorani nagovoril še programski direktor festivala Simon Popek, ki je bil povsem kratek in jedrnat. Na kratko je predstavil letošnji festival v številkah (med drugim je omenil, da bo letos uprizorjenih kar 97 celovečercev), se zahvalil pokroviteljem – zlasti Telekomu kot glavnemu pokrovitelju – ter pozdravil režiserja Dušana Jovanovića, ministra za kulturo Toneta Peršaka in igralca Radeta Šerbedžijo, ki so sedeli v prvih vrstah. Nazadnje je povabil po filmu še v Klub Cankarjevega doma, v katerem naj bi se zbrali tako »protagonisti kakor antagonisti«, kar je občinstvo ponovno spravilo v dobro voljo.

Po uvodnem programu si je občinstvo ogledalo celovečerni film Pokliči me po svojem imenu Luca Guadagnina z Armijem Hammerjem in Timothéejem Chalamejem v glavnih vlogah. Nocojšnji film bi prav lahko primerjali z vsaj dvema iz precejšnje vrste podobnih francoskih filmov L'Heure d'été (2008) in Things to Come (2016), ki postavljajo v ospredje ­­­­– ali bolje rečeno ozadje – idilično podeželje (tokrat sicer resda italijansko, ne francosko, a je videti le kot niansa istega), seveda poleti, ter z vsemi še preveč popolnimi podobami gledalca že skoraj po nujnosti prevzamejo. Če to združimo še s tematiko bolj ali manj popolnih aristokratskih tipov umetnikov oziroma intelektualcev ter podeželske estetike bolj ali manj »avtohtonih« vil in dvorcev, iz tega nastane mešanica, ki zlahka zadovolji tudi zahtevnejši okus festivalskih navdušencev. Scenografija je popolna, v vsakem prizoru je, seveda po kriterijih današnje estetske senzibilnosti, ki teži k hkratni avtentičnosti in popolnosti, vključen vsaj en kultni predmet, ki naj bi zagotavljal resničnost, pristnost zgodbe. Po inovativnosti bi morali izpostaviti povsem kratek prizor hribov in gozdne poti, v katerem se je kamera namerno tresla, s čimer je – če se še za hip navežemo na poetični zaključek Milene Zupančič in Radka Poliča - Raca v uvodnem programu – vzpostavila iluzijo impresionističnega slikarskega platna. Redkeje videna je bila tudi uporaba infrardečega negativa filma (ali vsaj iluzije filma v dobi, ko se na film skoraj ne snema več), ponovno, le za kratek, tokrat sanjski prizor. Predvsem pa je izstopala izvrstna igra. Pogosto slišimo, da »kemija« v ljubezenskih prizorih pri soigralcih izostane. Film Pokliči me po svojem imenu nasprotno čustva in meseno čutnost ujame povsem mojstrsko in suvereno. Navsezadnje ne moremo mimo emancipatorične naravnanosti filma; estetiziranje ljubezni med mladima moškima na Zahodu pravzaprav vsaj od antike ni nič novega, a v občem valu retradicionalizacije, ki jo lahko spremljamo doma in v svetu, izbira filma za odprtje nosi jasno sporočilo. Četudi nimamo niti najmanjšega namena izdati razpleta, lahko brez kančka dvoma sklenemo, da se bo občinstvo še lep čas smeje pozdravljalo: »Later!« Zakaj, lahko zamudniki razvozlate že v petek, 10. novembra, ob naslednji projekciji pripovedi o Eliu in Oliverju.

***

Po projekciji filma Pokliči me po svojem imenu Luca Guadagnina se je občinstvo otvoritvenega večera 28. Mednarodnega ljubljanskega filmskega festivala Liffe zbralo na zabavni prireditvi v Klubu Cankarjevega doma. Ob okusnih napitkih in prijetnih didžejskih ritmih so misli iskrivo preskakovale in se kresale še dolgo v noč. V nabito polnem Klubu smo opazili številne, z besedami generalnega direktorja festivala Simona Popka, »protagoniste in antagoniste«, med drugimi Radka Poliča - Raca, Mileno Zupančič in Dušana Jovanovića, igralca Radeta Šerbedžijo, direktorico Cankarjevega doma Uršulo Cetinski, radijskega voditelja Jureta Longyko, legendarno voditeljico in TV divo Mišo Molk, urednika in prevajalca Zdravka Dušo, režiserja velike nedavne uspešnice Pr' hostar Luko Marčetiča, režiserja Miho Hočevarja, pisateljico in prevajalko Erico Johnson Debeljak, nemcistko in blogerko Natalijo Pihler, blogerja Marka Crkovića, urednico Hermino Kovačič, igralca Demetra Bitenca, nekdanjo ljubljansko županjo Viko Potočnik in vodjo službe za odnose z javnostmi v MGL Simono Belle. Nadvse pisana druščina torej, ki obeta še en nadvse pester in vznemirljiv filmski festival.

Zapisala Nataša Šušteršič in Andraž Jež

Foto Iztok Dimc