Simon Popek
Programski direktor festivala

V Melvillovem Rdečem krogu, klasiki francoske kriminalke, ki bo letos zaznamovala retrospektivni del festivala, se na začetku pojavi epigram. Buda je s koščkom rdeče krede narisal krog in dejal: »Če je ljudem, četudi nevede, določeno, da se bodo nekega dne srečali, se bodo – kar koli se jim bo vmes pripetilo in ne glede na to, kako se bodo njihove poti razhajale – na določen dan neizogibno sestali v rdečem krogu.«

Melville je kot avtorja izreka podpisal Budo, čeprav si je – ne prvič – vse skupaj izmislil sam. Bil je prvak poetične licence, ljubitelj vzhodnjaške filozofije, prepričan, da bodo tovrstne misli »poglobile« pomen njegovih del. V resnici so dobro in natančno definirale usode njegovih junakov, večnih antagonistov in na prekletstvo obsojenih obstrancev. Če se ljudje morajo srečati, se srečajo, to je temeljna »resnica« realnosti in fikcije, ki se bosta na letošnjem Liffu bodisi prepletali bodisi izključevali. Najlepši filmi so seveda tisti, pri katerih ne veš, kdaj in kako zelo se avtor poigrava z gledalčevo percepcijo. Obenem imamo kot gledalci vedno velika pričakovanja, ko se skupina junakov – zavestno ali naključno – znajde na skupnem, omejenem prostoru. Bo »obračun« realističen, nadrealističen, operetno-teatralen, boleč, katarzičen?

Približno sto filmov, ki jih bo predstavil letošnji festival, ponuja prestižno pahljačo variacij na »rdeči krog«, od boleče kontemplativnih srečanj (Moški ne jočejo) do anarhičnega žanrskega divjanja na skrajnih robovih (Naj trupla porjavijo), vmes pa tudi obešenjaško komedijo (Zabava), zasanjano metaforiko (O telesu in duši), satirični preživetveni delirij (Bar) ali politični triler (Kača s tisoč vrezi). Da sta najbolj žlahtna primerka prav francoski kriminalki – prva je klasična, eskapistična, druga sodobna, z družbeno kritičnim robom –, je lepa ilustracija neusahljive moči žanrskega izraza, ki ga Liffe letos predstavlja v vsej gloriji.