Včeraj ob 15. uri se je projekcije madžarskega filma 1945 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma udeležil režiser in soscenarist Ferenc Török. Zgodba o trdovratnosti rasizma, ki je na madžarskem podeželju deloma preživel celo antifašistični oblasti navkljub, je, kakor je poudaril njen avtor, »izsek« iz povojnega življenja; z njim ekipa ni nameravala podati abstraktne metafore za madžarsko družbo nasploh, temveč je želela sprožiti debato o temi antisemitizma. »Sedemdeset let pozneje smo dovolj odrasli, da lahko o tem spregovorimo trezno,« je povedal in takoj zatem dodal: »… Upam.« Previdni dostavek seveda ni bil odveč. Z vse bolj zaostrenimi političnimi razmerami ter dolgoletnim porastom desnice na Madžarskem in v Evropi nasploh se lokalno izročilo antisemitizma še dodatno tabuizira. Tudi to je glavni razlog za dolgo nastajanje filma, ki – kakor posrečeno ugotavlja Simon Popek – z zaslugami tako italijanskega vesterna Sergia Leoneja kot refleksivnega filmskega pejsaža Béla Tarrja. Od prvega desetstranskega scenarističnega zasnutka, ki je bil osredotočen le na povojno vrnitev dveh Judov v vas, do kompleksnega in večplastnega prikaza vaškega prebivalstva, ki se še naprej bojuje z vojnimi travmami, je namreč minilo kar dvanajst let. Török, ki je sosed soscenarista Gáborja T. Szánta, je poudaril, da je bil namen filmske ekipe podati refleksijo potencialne agresije, ne da bi morali za to uporabiti klasičen repertoar pogrošnega zahodnega filmskega kiča z eksplicitnimi prizori akcije in ubijanja. Da bi to dosegli, so uporabili – z avtorjevimi besedami – »spiritualni jezik« in upodobili »kamino Judov«, ki intervenira v »dramo vasi«. Film, ki je bil po nagradi na Berlinalu deležen tudi distribucije v ZDA, je publika 28. ljubljanskega filmskega festivala navdušeno pozdravila.

Zapisal Andraž Jež

Foto Iztok Dimc