Včeraj ob 20.30 je v Kinodvoru z občinstvom spregovoril João Dumans, eden od dveh režiserjev in soscenarist ganljivega angažiranega brazilskega filma Arabija. Film brez romantične sentimentalnosti, vendar čustveno doživeto kaže usodo brezštevilnih migrantskih delavcev po svetu, katerih že tako borne pravice se še naprej drastično krčijo. Kot je režiser povedal v razgovoru z Damijanom Vinterjem, se je film, nastal med letoma 2014 in 2016, močno spreminjal, vendar je ob vseh preobrazbah ostala zasnova okrog kratke zgodbe Arabia Jamesa Joycea, ki je filmu posodila tudi ime. Tudi ostale kratke zgodbe v Dublinčanih se dogajajo v delavskem okolju, proti koncu pa se njenim protagonistom vedno nekaj razjasni, vselej pridejo do bistrega sklepa – prav ta elementa pa so poskusili obdržati tudi v brazilskem filmu. 

Prav tako so v filmu hoteli uporabiti literarni princip okvirjene zgodbe, večslojnega principa naracije v naraciji, to pa je – ob dolgem nastajanju filma – tudi eden od razlogov za številne »vire«, ki so prispevali h končni podobi filma. »Vsak film ima svoj proces,« je poudaril režiser, in ko filma ni mogoče narediti v omejenem času, kot to počne Hollywood, ima režiser nad njegovo končno podobo manj nadzora: od tod produktivni eklekticizem v snovanju Arabije. Pripoved so locirali v Ouro Preto, iz katerega prihaja tudi Dumans, rudarsko mesto (katerega ime pomeni »črno zlato«) pa so izbrali predvsem zaradi njegove kolonialne simbolike; pomenilo je namreč oporišče evropskim kolonialnim izkoriščevalcem pri prodiranju v celino in bilo prostor intenzivne trgovine s sužnji, to pa je zelo zgovorno v navezavi na sodobno mezdno suženjstvo. V marsičem je film sooblikoval tudi glavni igralec Aristides de Sousa, naturščik, ki je pred tem že sodeloval z drugim režiserjem in soscenaristom Affonsom Uchoem: velik del zgodbe so napisali posebej za njegovo igro, utemeljili pa je niso na njegovih osebnih dogodkih, temveč je bil s svojo edinstveno pojavo predvsem katalizator za številne zgodbe obubožanih delavcev, ki so jih slišali vsepovsod. Sousa je bil za to vlogo nadvse primeren, saj ne le da je neverjetno talentiran 23-letnik z modrostjo »80- ali celo stoletnika«, temveč je film tudi opisoval njegov svet: prihaja namreč iz industrijskega mesta Contagem in pred snemanjem je na gradbiščih in v tovarnah večkrat nenačrtovano animiral množice, še preden je prišla preostala filmska ekipa.

Nenazadnje je film tudi izraz protesta proti zavratni politični situaciji, ki jo je Dumans zelo podrobno opisal. Med trinajstletno vladavino leosredinskih predsednikov Luiza Inácia Lula da Silva in njegove naslednice Dilme Rousseff je Brazilija doživela mnogo pomembnih družbenih in političnih sprememb. Kljub temu sta bila v primežu hegemoničnega neoliberalizma onemogočena, da bi uresničila strukturne reforme političnega sistema. Obenem je dobro organizirana desničarska elita, sestavljena iz veleposestnikov in industrialcev, ki je imela v kongresu vseskozi večino, od Lula izsilila pakt, zaradi katerega je ob nekaj koncesijah delavcem sama postala še močnejša kot prej. Ko desničarji Lula niso več potrebovali, so ga zavrgli in za dimno zaveso domnevne korupcije uvedli represivno in restriktivno neoliberalno politiko, v kateri se krčijo tudi tiste delavske pravice, ki so nekoč veljale za dokončno izborjene.

Zapisal Andraž Jež

Foto Iztok Dimc