Včeraj zvečer je publiko 28. mednarodnega filmskega festivala Liffe po projekciji filma Daphne v Kosovelovi dvorani obiskal režiser Peter Mackie Burns, ki je občinstvo navdušil s svojim ekscentričnim humorjem. Že med odjavno špico se je najprej posvetil ne tistim gledalcem, ki so ostali, temveč prav tistim, ki so odhajali, in vsakomur od njih zaželel nekakšno zapoznelo dobrodošlico, nekaterim pa je tudi stisnil roko. Jedrt Jež Furlan je uvodoma vprašala, kako se je Daphne sploh zgodila. »Me razumete?« je najprej vprašal navihani režiser, ko je preizkušal mikrofon, na pritrdilni odgovor pa se je odzval: »Super, vam lahko dam ženino številko?« S čimer je požel salve smeha. Moderatorki je odgovoril, da se je zgodba začela z dvema vprašanjema, »a sem žal pozabil, katerima«. Nazadnje ju je občinstvu le zaupal, eno od njiju pa je spodbodlo nadaljnjo pripoved: Kaj se zgodi, ko postaneš oseba, za katero si si prizadeval, da bi bil? Pri Daphne, ne po lastni krivdi brezperspektivnem dekletu, ki se odvaja od cinizma, ga je zanimal prav trenutek, ko se je zlomil oklep, ki ga je zgradila okrog sebe.

Burns je povedal, da vselej, ko ustvarja filme, najprej napiše »zelo dolgo in dolgočasno« prvoosebno biografijo za vsako osebo – »usran roman v prvi osebi«. Igralci so se ravnali po njegovih sugestijah; glavna igralka Emily Beecham se je morala tako za nekaj časa posvetiti filozofskim vprašanjem, pa tudi delati v restavraciji in se udeležiti slabih zmenkov. Po takšnih procedurah, je nadaljeval, prave vaje sploh niso bile več potrebne; le na snemanju so naredili kakih pet ali šest poskusov in izbirali najboljšega. »Rad imam občutek svežine,« je pojasnil svojo nenavadno tehniko. V pogovoru z občinstvom smo izvedeli, da je bil film posnet v »regenerirani« oziroma gentrificirani nekdaj delavski londonski soseski Elephant and Castle, pred snemanjem pa se je režiser dodobra poučil o urbanih študijah. Tako je spregovoril tudi o hudi situaciji, s katero se srečuje vse večji del britanske populacije – ni služb in ni pokojnin; Daphne se tako med navideznimi izbirami, ki pa to v resnici niso, oprime hedonizma, kar pa je, kot je dodal Burns, skoraj tako, kot da nimaš izbire.

Moderatorki Jedrt Jež Furlan je na vprašanje o svojem prihodnjem filmu najprej v šali odgovoril, da snema muzikal o drsanju, o dejanskih projektih pa je bil precej bolj enigmatičen; povedal je le, da snema film o dveh osebah, nastanjenih na Irskem, od katerih ima ena okoli 50, druga pa okoli 21 let – in da je leitmotiv »strupena moškost«.

Zapisal Andraž Jež

Foto Iztok Dimc