Nedeljski večer smo v dvorani Kinodvora preživeli ob družbi režiserke Teone Strugar Mitevske in njenem filmu Dne brez imena. Projekciji filma je sledila izmenjava vprašanj in pojasnil, zlasti v zvezi z ločenostjo nacionalnih entitet v makedonskem prostoru oziroma s hegemonijo prevladujoče nacionalnosti nad drugimi. Na odru so se režiserki pridružili producentka Labina Mitevska, ki je v filmu tudi nastopila, koproducent iz produkcijske hiše Vertigo Danijel Hočevar in oblikovalka kostumov Monika Lornberg, dogodek pa je moderiral Toni Cahunek. Film, kot smo imeli priložnost slišati tudi iz prve roke, predstavlja avtoričino interpretacijo sodobne makedonske družbe in njenih problemov ob primeru mladine. Ta je sicer heterogena, a le do neke mere; režiserka je namreč poudarila, da gre za podobo mladine, ki je popolnoma določena z vladajočim centrom oziroma svojo skupnostjo. Ta je od drugih institucionalno in tudi drugače strogo ločena, kar je osrednji problem filma: Nasilje izključevanja rodi nasilje, bi lahko povzeli režiserkine besede.

Sodobno mladino skopskih predmestij razume predvsem skozi prizmo njene brezizhodnosti. Eden od prizorov kaže grafit na makedonskem podeželju, na katerem piše »No future«, v ozadju posnetka pa je videti slogane kot »Don't trust women«; mladi se torej lahko upirajo le tako, z zavratnimi predsodki in izključevanjem, to pa seveda ne obradi drugih sadov kot ohranjanje nasilja. Tako na grafitih kakor v izjavah kopice fantov, ki ji film sledi, se izražajo konfuzna mnenja mladine brez perspektive in brez imena. Celovečerec, ki je navdih sicer zajemal v medijsko zelo odmevnem zločinu, artistično problematizira najaktualnejša protislovja in zablode sodobne (nikakor ne zgolj makedonske) družbe. Umetnikovo poslanstvo je predvsem, tako Labina Mitevska, da kriči, ko trči ob pereč, sistemski družbeni problem; njegova vloga torej ni v tem, da bi se ukvarjal zgolj z nekritičnim povzemanjem novic. Prav zato ustvarjalci pozornost od afere, ki je bila filmu povod, preusmerjajo na strukturno problematiko celotne družbe obravnavanega prostora. Pogovor se je sklenil z režiserkino parafrazo Leninovega nasveta, da se »moramo, moramo, moramo učiti«, saj je izobraževanje osnova napredka.

Zapisala Nataša Šušteršič

Foto Iztok Dimc