V soboto, 11. novembra, zvečer je gledalce Kinodvora obiskal režiser in scenarist inovativnega in ekscentričnega filma Fino se imamo Daan Bakker. Že pred projekcijo je publiko plaho pozval, naj ne obupa, če ji katera od petih zgodb ne bo pretirano po volji, saj so kratke in je vsaka drugačna. V pogovoru z moderatorko Jedrt Jež Furlan je po projekciji povedal, da je film ustvaril iz občutka depresivnosti in anksioznosti – in têžko temo se mu je zdelo primerno predstaviti humorno. Človek, ki se v nekem prizoru spremeni v bulo, je – kakor je zaupal domiselni režiser, v čast Davidu Lynchu; veliko režiserjev je na njem pustilo svoj pečat in z drobnimi referencami je menda prežet ves film, toda najmočneje sta se ga dotaknila Lynch in Woody Allen. Zato je film, ki ga je po nadvse dolgih pripravah naposled posnel v 23 dneh, predvsem posvetilo njima. Režiser je hotel biti že pri 16 letih, a ni povsem dobro vedel, kako naj to postane. Vmes je opravljal različne poklice – nekaj časa je bil tudi poštar. Na neki točki se je odločil postati poklicni komik, a je idejo kmalu opustil, saj ima pred javnim nastopanjem strašno tremo. Naposled je naredil nekonvencionalen film s samimi maskami, s tem izdelkom pa je bil naposled sprejet na filmsko akademijo. Na vprašanje, ali je bila mačka, ki je nepričakovano obogatila prizor, dresirana, je v pogovoru potrdil, zatem pa je povedal, da se le šali: »Samo mimo je šla, pa smo jo uporabili,« je vedro pojasnil. Povedal je tudi, da je pri svojem prvem celovečercu za vsak lik napisal nekakšno biografijo, da bi se celotna filmska ekipa lažje vživela v njegove like.

Včeraj, 13. novembra, je v popoldanskem pogovoru z Damijanom Vinterjem po projekciji v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma režiser povedal tudi, da je zgodbe pisal hkrati, da je ideja nastajala kot celota – z različnimi formati vred; ko pa je naposled ugotovil, da so šle zamisli za pramene zgodbe in različne formalne pristope vendarle preveč vsaksebi, se je odločil in film razdelil na pet zgodb. Rdeča nit vsega filma je bilo, kakor je pojasnil, odraščanje oziroma oblikovanje identitete, figure pa v glavnem družijo tudi različne motnje v razvoju. Presenetljivo je, da je film precej avtobiografski: v zadnjem, najdaljšem delu so za prizore v stanovanju protagonistovega tasta uporabili stanovanje resničnega Bakkerjevega tasta.

Zapisal Andraž Jež

Foto Iztok Dimc