Po prvem sklopu projekcij kratkih filmov Evropa na kratko v Kinodvoru sta se Peter Cerovšek in Matevž Jerman iz društva za uveljavljanje kulture kratkega filma Kraken včeraj zvečer pogovarjala z avtorji dveh prispevkov. Najprej je pred občinstvo stopil slovenski del pretežno tehnične ekipe, ki je sodelovala pri hrvaško-slovenski koprodukciji V modrino. Eden od producentov Zoran Dževerdanović je povedal, da se je z režiserko Antoneto Alamat Kusijanović spoznal v Cannesu, izdelek pa je bil tudi prvi koprodukcijski kratki film, ki ga je podprl slovenski filmski center. Sodelovanje se je vsekakor obrestovalo, saj je film – čeravno posnet letos – doslej prejel že številne nagrade, med drugimi na berlinskem, sarajevskem in oberhausenskem filmskem festivalu. Dževerdanović je celotno ekipo in gledalce pozdravil tudi v imenu režiserke, ki se projekcije ni mogla udeležiti; Antoneta Alamat Kusijanović, ki je študirala na akademiji v Zagrebu, nato pa na newyorški Columbia University, namreč trenutno v Jeruzalemu pripravlja prvi celovečerec. Svoje vtise pa so delili tudi nekateri preostali navzoči člani ekipe. Beograjčan Marko Kovačević, asistent za podvodno fotografijo, je povedal, da je ga je veselilo sodelovanje »z majhno kompaktno ekipo«, na snemanju je bila »dobra energija – in to je recept«. Maskerka Anita Fercak, ki je bila poleg Kovačevića edina od pričujočih prisotna tudi na poletnem snemanju, je povedala, da je bilo precej sončno, mokro in vroče, a tudi naporno. Da je bila zelo zahtevna tudi postprodukcija, je dodal skladatelj Ivan Marinovič. Ta je poudaril tudi, da je režiserka zelo odločna in da točno ve, kaj si želi, oblikovalec zvoka Jurij Zornik pa je naposled lahko dodal le: »Film se je vtisnil v spomin.« Ob njih sta publiko obiskala tudi tonski mojster Igor Iskra in produkcijska koordinatorka Nina Robnik.

Nato se je ljubljanski publiki predstavil avtor kratkega filma »[...] Craving for Narrative«, vizualni in multimedijski umetnik Max Grau. Njegovo delo v formalnem smislu temelji na kratkem izseku iz kičaste klasike Briljantina, v vsebinskem pa se posveča različnim družbenim problematikam od vseprisotnosti narativnosti do strategij opredelitve do nostalgije. O izdelku je povedal, da je postajal film šele postopoma; najprej si je kratko zanko [im. loop] iz Briljantine pogosto predvajal sam, ker je nadvse užival v prvi odpeti vrstici ter nenavadni vokalni in gibalni interpretaciji Johna Travolte, refren, ki sledi, pa mu preprosto ni bil všeč. Nato je pomislil, da bi ga zavrtel več osebam, in zamisel vzel resno. Zavedel se je, da številni morda ne bodo tako kakor on uživali zgolj v brezkompromisni repetitivnosti kratkega prizora in da bi ga bilo morda dobro obogatiti z besedilom. Tudi nato pa ga je najprej vrtel po galerijah kot inštalacijo; toda ljudje so sedali in vstajali in ugotovil je, da tak format ni primeren za film, ki zahteva 25 minut vsaj približne zbranosti. Nekdo je predlagal, da bi naredil film, in res je v kinodvoranah prišel bolj do izraza. »Vedno koga začne jeziti, zlasti v kinodvoranah,« je dodal. Cerovšek je umetnika povprašal, kako natanko pojmuje nostalgijo, saj da je ta smrtna sovražnica moderne umetnosti, v njegovem delu pa predstavlja eno od osrednjih tem. Grau je opomnil, da je nadvse težko zagovarjati katerokoli plat nostalgije, ne da bi ob tem zveneli reakcionarno – vseeno pa je občinstvu zaupal, da je nostalgija zanj nekakšna telesna izkušnja. V pogovoru s publiko je povedal tudi, da se prihodnje leto vrne v Ljubljano s svojo razstavo in da je zadovoljen z novimi sezonami Lyncheve serije Twin Peaks.

Zapisal Andraž Jež

Foto Iztok Dimc