Včeraj popoldne je v razprodani Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v sklopu cikla Filmi doma – ki ga pripravljata Cankarjev dom in Slovenski filmski center – potekala ljubljanska festivalska premiera nenavadnega dokumentarca Družina. Občinstvo je bilo nad dokumentarcem navdušeno, kar je pokazal aplavz, ki se ob koncu ljubljanske festivalske premiere kar ni in ni polegel. Po projekciji so na oder stopili Rok Biček, režiser in scenarist, ter del nastopajočih: Matej Rajk, njegov brat Mitja, Matejevo dekle Emanoela Skulj in njena mati Ivka Gruden. V dolgem in dinamičnem pogovoru z moderatorko Tino Poglajen ter razmeroma zgovorno publiko smo izvedeli veliko zanimivih podrobnosti. Film, ki je nastajal kar deset let, se je začel kot dokumentarec za Bičkovo režijsko nalogo na ljubljanski AGRFT leta 2006. Biček je najprej spoznal Mitjo in se z njim začel bolje spoznavati, ko se je navdušil za njegovega brata Mateja. Kot je povedal zgovorni Matej, so ju zbližale videoigre kot Call of Duty. Na projekciji kratkega študijskega dokumentarca v Kinoteki je Biček spet videl Mateja, tokrat z dekletom Emanoelo, ki je imela nosečniški trebušček, in pomislil je, da bi lahko snemanje izvirne novomeške družine nadaljeval. Tako so se naslednji dan dobili na kavi, kjer je zaljubljencema zaupal svojo zamisel; skupaj so šli na potovanje in od tedaj skupaj preživeli precej časa. Bičkovo snemanje različnih trenutkov njihovega družinskega življenja je trajalo cela leta.
Člani družine so v glavnem povedali, kako je na začetku vsakogar nekoliko čudil nenavaden odnos, ki ga ima družina z režiserjem, da pa so se ga prav hitro navadili in ga, ko je le snemal, niti opazili niso več. Snemal pa ni ves čas, celo večino časa kamera ni tekla: v desetih letih je napravil »le« 110 ur posnetkov z isto opremo: »Večino časa je življenje dolgočasno. Za film pa je potreben zaplet.« Teh, lepih in tragičnih, ni manjkalo, dogodki pa so med njimi ustvarili močno vez. Kot je povedal Biček, so tudi po snemanju ostali močno povezani. Ivka Gruden je povedala, da je bilo od takrat, ko so se ga navadili, precej podobno kot prej, le on je bil nekje v bližini s kamero. »Kakšna dogodivščina je pa vendarle bila,« je dodala. In Matej je povedal, da sta se enkrat z Emanoelo »spravila na Roka, je zelo žgečkljiv, je revež tŕpu!«. Ob glasnem smehu je nadaljeval: »Potem se je pa še Ivka pridružila, smo ga fejst!« Vmes sta se z Matejem tudi sporekla in dolgo nista govorila, a sta se tudi pobotala. Večina najpomembnejših dogodkov pa se je seveda zgodila nenačrtovano. »To je bila velika partija pokra za filmskega ustvarjalca,« je povedal Biček, z družino pa so bili soglasni, da njegova navzočnost ni dosti spremenila in da bi bila večina njihovega življenja popolnoma enaka kot prej. Na vprašanje, kako je, ko se vidiš na platnu, je Emanoela povedala, da »se sprijazniš s tem«, Ivka pa je priznala, da bi včasih za nazaj spremenila kakšno stališče, kar pa seveda ni mogoče. Člani družine tudi niso imeli besede pri montaži, so pa režiserju zaupali in si film ogledali pred vsemi drugimi.
Pravkar poteka tudi dobrodelna akcija za novomeško družino, pri kateri sodelujejo OZRK Novo mesto, režiser, Liffe, Cankarjev dom, novomeška gimnazija, Alenka Sivka in nekateri drugi. Škatle za dobrodelne prispevke so postavljene na nabiralnikih za filmske glasovnice pred festivalskimi kinodvoranami ob dneh projekcije filma Družina.
Zapisal Andraž Jež
Foto Iztok Dimc