Kratkometražci drugega sklopa letošnjih Liffovih kratkih filmov so različno problematizirali sodobnost; Pusti sanjam, da tlijo Rainerja Kohlbergerja se je posluževal abstraktnega kolaža različnih in izmenjujočih se črno-belih vzorcev ter s tem ustvaril skorajda hipnotično ali pa celo na pol epileptično izkušnjo. Decorado Alberta Vázqueza je razvijal groteskno animirano kritiko sodobnega sveta v paranormalnih razsežnostih, v kateri realnost postaja vse manj podobna sama sebi, domnevni (virtualni) prijatelji pa vse bolj sovražnikom, ob čemer se individuum kajpak počuti tesnobno in izgubljeno. Balada o dvoživkah Leonorja Telesa je precej humorno prikazovala, kaj naj bi se »dogajalo v času, ko so vladali ljudje«, in sedaj, ko je ljudem vladano oziroma neka družba reproducira segregacijo; sodobnost je v tem filmu sicer zoperstavljena čarobnemu svetu, ki ni nikoli obstajal, a regres, na katerega cilja, postaja vse opaznejši. Zverina Samanthe Nell in Michaela Wahrmanna izvrstno razgalja še vedno kolonialistično in rasistično zahodno percepcijo »dobrodušnega divjaka«, v Fantaziji Teemuja Nikkija pa je fant za eno samo pico, ki bi prinesla spremembo v pust vsakdan odročne družine, pripravljen potrpežljivo zbirati odpadne steklenice, jih prodati in menjati.

Moja montaža, zadnji del trilogije A Journey Into Zero Space režiserja Dawooda Hilmandija, je nadvse aktualen, saj raziskuje problematiko migrantstva, tudi lastnega. Hilmandi se nam je po projekciji drugega sklopa pridružil tudi na kratkem pogovoru, ki ga je v Kinodvoru vodil dvojec iz društva Kraken, Peter Cerovšek in Matevž Jerman. Pogovor se je razvil v odličen cineastičen nastop, na katerem nas je režiser prevzel tudi s svojo precizno mislijo ter strnjenim prepletom svoje avtopoetike in biografije. Tako smo izvedeli, da je že pri trinajstih letih, potem ko je živel najprej v Afganistanu in nato v Iranu, povsem sam zapustil svojo veliko družino ter se naselil v Amsterdamu. Kot razlog odhoda je navedel soočenje z očetovim preobratom k verski gorečnosti, ki jo je dojemal kot močno zavoro lastni svobodi. Svoje zoperstavljanje svobode in sistema (ki ga razume kot avtoritarno vlado verske države) pa pojasnjuje tudi z nekdanjim pomorom in zasužnjenjem afganistanskih Hasarjev, iz katerih izvira tudi sam. Zgodovina je zanj naracija, film pa razume kot »metodologijo, s katero bi se lahko spoprijeli z distinkcijo med avtotitarnostjo in svobodo« ter kot »poskus preboja iz hollywoodskega sistematičnega narativa pripovedovanja zgodbe«.

Kot svoja glavna toposa je navedel »vprašanje o življenju«, ki ga je začelo zanimati še zlasti po preživelem terorističnem napadu v Kabulu, in »fascinacijo nad delovanjem možganov«. Predvsem ga zanimajo spomini; kako delujejo, stalno so tu, a jih moramo iz svojega »arhiva misli« šele priklicati in povezati med seboj. Ker ga pesti neznosna količina misli oziroma »preveč problemov in konceptov«, poskuša iz takšnega arhiva izolirati le nekaj temeljnih konceptov: ti se v Hilmandijevih filmih povežejo v celoto, skozi katero, kot pravi, lahko izrazi svoja prepričanja. V filmu, ki smo si ga ogledali, je hotel posneti pravega pastirja, zato ga je v afganistanskih gorah poiskal, z njim preživel kar nekaj časa in ga šele nato prosil za dovoljenje, njegov novi znanec pa je, kot smo se lahko prepričali, privolil.

Zapisala Nataša Šušteršič

Foto Iztok Dimc