Po ogledu filma Ognjišče (Hjartasteinn) islandskega režiserja Guðmundurja Arnarja Guðmundssona v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma smo prisostvovali še pogovoru s samim režiserjem, ki ga je vodila in tolmačila Tina Poglajen. Občinstvo je zanimalo, kako je bilo delati s tako mladimi igralci, zlasti v »bolj kočljivih prizorih«. Režiser je povedal, da na Islandiji ni profesionalnih igralcev, kar je že samo po sebi zanimivo, nato pa dodal, da je na avdicijo prišlo tisoč mladih, ki jih je potem uril in jim izročil scenarij šele tik pred snemanjem, zahtevnejše prizore jim je natančno razložil, kar pa so navadno izvedli s precejšnjim navdušenjem, kar je občinstvo pospremilo s smehom. Guðmundsson je glede ideje pojasnil, da je dobil navdih kar doma, to je v malem islandskem mestu. Naprej je odgovoril občinstvu na vprašanja o liberalnosti islandske družbe, da je ta danes precej bolj strpna tudi do homoseksualnosti, in sicer tako v ruralnem kakor mestnem okolju, da pa med njegovim odraščanjem (roj. 1982) take liberalnosti še niso poznali. Tako je takrat pri prijateljih pogosto naletel na homofobna stališča, ki pa so bila navadno le zatajevana tovrstna nagnjenja sama, kar – je dejal – bi lahko tudi pripomoglo k visoki ravni samomorilnosti na tem otoku.

Niso pa se mladi igralci spoprijeli le z izzivi čutne narave; da bi opogumil Einarssona, ki je nastopil v vlogi Thora, je režiser najprej sam preizkusil varnost pečine, pri čemer je odkril, da vendar ni tako neustrašen, kot bi se želel pokazati, mlademu igralcu pa je bil prizor bolj pogodu, še zlasti, ker je lahko napravil tudi selfi in se postavil pred prijatelji. Gledalstvo tudi ni moglo prehvaliti pokrajine; Guðmundur je priznal, da so prizorišča resnično lepa, tako da so se morali kar nekoliko omejevati, da niso snemali panoramskih vedut, če te niso bile res ključne za samo zgodbo oziroma če niso poudarjale kontrasta med lepo pokrajino in trpljenjem mladega igralca. Tako v prizoru, ko se Kristján (Blær Hinriksson) potopi pod vodo, četudi močnejši in v čudovitem okolju, »ni zmožen česarkoli čutiti«. Še naprej, naravo režiser, po lastnih besedah, uporablja kakor zrcalo; to »zrcali notranja čustva, ki pestijo lika in s tem izraža kontrast«, protislovje, bi lahko dejali, ki je zanj že v sami naravi, tako lepi kakor kruti, seveda, kakršno jo dojema človek. Priznal nam je še, da je bilo zanj odraščanje najtežje obdobje do sedaj in da se zato vrača nazaj, ko snema filme z mladino v naslovnih vlogah. V tem okviru je omenil tudi pojem »zrcaljenja sprejemanja samega sebe«, misel bi prav lahko še podrobneje razvil, a o tem morda na naslednjem pogovoru. Proti koncu je navrgel, da so zaradi pomanjkanja denarja morali za uslugo povprašati kar Kristiana Eidnesa Andersena, skladatelja, ki je ustvaril glasbo tudi za Trierjevega Antikrista, tokrat pa naj bi prispeval nekaj lahkotnejšega. In spet se je publika smejala. Odziv na film, je še odgovoril Tini, je bil izjemen, za svojega ga niso sprejeli le kritiki, temveč tudi mladina, film je namreč postal priljubljena izbira za randi v kinu. Dating film pač. In občinstvo je med smehom zapuščalo dvorano.

Zapisala Nataša Šušteršič

Foto Iztok Dimc