Društvo KRAKEN je nocoj na Tretjem sklopu tekmovalnega programa Evrope na kratko predstavilo tudi žirijo, ki bo letošnje kratke filme ocenjevala. Z Dunaja je prispel producent in umetniški vodja dunajskega filmskega festivala VIS Daniel Ebner, s Hrvaškega režiserka Hana Jušić, od tukaj pa animatorka Špela Čadež. Po projekcijah kot vselej izvrstnega izbora kratkometražcev (občinstvo je še posebej vidno uživalo ob humornih prizorih Nisem od tukaj / Yo no soy de aquí) se nam je najprej pridružil režiser eksperimentalnega animiranega kolaža avdio intervjujev, družinskih video posnetkov ter fotografij in svojih otroških risb, govorimo seveda o Ustvaril sem te, ubijem te (I Made You, I Kill You) režiserja Alexandruja Petruja Bădelițe. Mladi režiser se je v tem štirinajstminutnem filmu, posnetem kot študijsko delo zadnjega letnika na francoski Le Fresnoy, ki se odlikuje ravno po zelo sodobnem pristopu, odkrito soočil z lastnimi otroškimi travmami in pijančevanjem svojega očeta, ki je pogosto postalo nasilno. Režiser je v pogovoru potrdil, da je delo avtobiografsko in da je način soočanja s travmo, a da krivda iz preteklosti ne izvira le od enega posameznika, temveč ima več plati. Še naprej je razložil, kako travmatične so bile tudi sedmine ob pokojnikovih odprtih krstah, kar se je že v filmu samem briljantno odražalo. Torej, skušal je prikazati svoj odnos do smrti (bližnjih) in nasilja svojih staršev, ki jih je posnel, ko so govorili o vzgoji s tepežem svojih staršev ter kako jih je to zaznamovalo. Delo je posnel kot način sprejemanja samega sebe, kot je še pojasnil, od tod uporaba lastnih fotografij, risb in video posnetkov iz otroštva.

Nazadnje smo si ogledali danski polurni kratkometražec Usodna vožnja (Riders) režiserja Jesperja Vidkjærja Rasmussena, kot gost pa se nam je na projekciji pridružil glavni igralec Henrik Vestergaard. Zaupal nam je, da je bilo snemanje leta 2015 zanj še posebej razburljivo obdobje, saj je potekalo daleč proč od žene, ki je tedaj pričakovala drugega otroka, o svojem liku mača pa je priznal tudi, da so to vendar največje sanje igralca in da se je pri snemanju precej zabaval, kar je seveda spravilo v smeh tudi občinstvo, saj je film napet triler z razburljivim zapletom in razpletom. Režiser sam menda izvira iz prav takega mesteca s podobnim klubom, iz česar izvira ideja za film. Klub postane druga družina, ki hitro izrine prvo. Sam pa pozna podobne razmere tudi iz vojske, ki jo je nekaj let profesionalno služil, a dodal, da je takšno dogajanje, morda v skrajnosti, prikazano v filmu, realnost v vseh poklicih, ne nujno zgolj pri teh nekih bajkerjih, ki si prizadevajo tudi delovati tako nevarno, kot so videti. Tako nasilje v filmih vedno zrcali tisto zunaj njega in je zato – tako film kakor nasilje – vsaj tako resnično kakor resničnost sama.

Zapisala Nataša Šušteršič

Foto Iztok Dimc