Po projekciji filma Moški ne jočejo se nam je pridružil precejšen del mednarodne ekipe: režiser Alen Drljević, producent Damir Ibrahimović in koproducent Smiljan Talj, producent za slovenski trg Bojan Mastilovič, asistentka produkcije Alja Lucjan, supervizor postprodukcije Janez Ferlan, mojster zvoka Julij Zornik, kreatorka maske Marija Gorogranc ter seveda igralska zasedba: Leon Lučev, Boris Isaković, Sebastian Cavazza, Primož Petkovšek Petko in Boris Ler. Režiser je po bučnem aplavzu povedal, da je tematika vzeta iz realnosti. Na takšno delavnico spopadanja z minulimi vojnimi travmami, ki pa žal še niso pozabljene, temveč le nekoliko potlačene, se je pred nekaj leti prijavil tudi sam in na njej doživel katarzičen preobrat. Tako je odkril, da je téma »bistvena in velika«, kot se je izrazil sam. Za prizorišče so izbrali hotel, zgrajen za sarajevske olimpijske igre 1984 v Bistrici, na Jahorini, ki sedaj pripada Srbiji, a se še vedno kaže z nekdanjo podobo in daje s tem vtis, da se je čas v njem ustavil – je odločitev za prizorišče še pojasnil režiser. Povedano je bilo tudi, da so tako okoliški prebivalci prizorišča kakor še vse dosedanje občinstvo na festivalih, tudi na včerajšnjem hrvaškem, film odlično sprejeli – doslej so pobrali že deset nagrad. Izjema ni bila niti nocojšnja, do zadnjega kotička zasedena Linhartova dvorana Cankarjevega doma, kar dokazuje tako občasen jok kakor bučni navali smeha med številnimi vedrejšimi prizori.

Lučev je povedal, da je bilo snemanje prizorov psihodrame pravzaprav odigrano z lahkoto, saj so se nanj izvrstno pripravili v desetih dneh pred snemanjem, nato pa jim je vse uspelo posneti v le osemnajstih. Cavazza je ob tem dodal, da je bilo tako hitro mogoče posneti dober film le ob odlični zasedbi kolegov. Film se spopada »s kolektivno emocijo družbe, ki je v tem, da se vsakdo čuti nekoliko krivega in odkriva v veteranih sebe«. Cavazza se je na svojo vlogo, ki jo vidi bolj v funkciji mediatorja kakor terapevta, pripravljal s pomočjo psihoterapevta Vladimirja Miloševića, ki izvaja terapijo t. i. psihodrame tudi z vojnimi veterani. Zaključili so, da odzivi občinstva kažejo na to, da je film (žal) še vedno aktualen, ter da je posneti tovrstno delo velika odgovornost in ravno zato tudi nujno. Njihov namen ni bil v predstavljanju neke velike resnice, temveč v tem, da se pokaže, da ima vsakdo svojo resnico, so dejali. Film prikazuje ponovno rojstvo sožitja med bosanskimi entitetami, po katerem je Bosna nekdaj slovela. Ekipa je pojasnila še, da je »manipulacija veteranov manipulacija z bolečino«; s travmo in ohranjanjem sprtih strani, medtem ko so sami želeli te soočiti in jih tako ponovno povezati onkraj nekih versko-nacionalističnih različnosti.

Zapisala Nataša Šušteršič

Foto Iztok Dimc