Znani so zmagovalci letošnjega festivala! Dobitnik nagrade Amnesty International Slovenije je film O očetih in sinovih. |
Kdo pride v goste
Na 20. Festivalu dokumentarnega filma nas bodo obiskale režiserka Mila Turajlić, producentka Hanka Kastelicova in protagonistka Srbijanka Turajlić, ki bodo zastopale film Druga stran vsega, režiser filma Sladki nič Boris Mitić, producent filma Pogovorni krožek Dominik Tschütscher ter domači ustvarjalki Maja Weiss, ki predstavlja najnovejši dokumentarec My Way 50 – Med iskanim in najdenim svetom, in Ida Weiss s portretom nemško-slovenskega ustvarjalca Peter vs. Harry. Več >> |
Nagrada Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic Znana je letošnja mednarodna žirija, ki jo sestavljajo Dejan Babosek, Bill Shipsey in Ula Furlan. Več>> |
Simon PopekProgramski direktor festivala |
Svet je lahko tudi lepRavno dan pred pisanjem pričujočega uvodnika sem na tv-zaslonu spremljal spektakularno izstrelitev rakete Falcon Heavy, ki jo je ekscentrični bogataš pospremil z bizarno podrobnostjo: raketa je na krovu v vesolje ponesla … osebni avto. Je to odraz realnosti 21. stoletja, kulture ekscesa, medijske pompoznosti, všečkov? Gotovo. Ob spektaklu sem tudi sam užival, šlo je za demonstracijo novega obdobja v vesoljskem »raziskovanju«, se pa vseeno nisem mogel znebiti občutka, da gre obenem za trivializiranje pomembnega, zelo dragega in – vsaj na papirju – naprednega dogodka. Pred štiridesetimi leti je NASA s ploviloma Voyager I in II v vesolje med drugim poslala zlato ploščo, na kateri so bili vgravirani največji dosežki človeštva. To je bila skromna gesta pri poskusu komuniciranja z morebitnimi bitji onstran našega dojemanja. Danes se zdi, da k vsaki stvari pristopamo z larger-than-life mentaliteto. In če gre pri letošnjem programu Festivala dokumentarnega filma za iskanje točke povezovanja, potem so to larger-than-life liki ter kritičen ali nostalgično-melanholičen odnos do preteklosti. Dokumentarec Najbolj oddaljen spregovori ravno o dosežkih Voyagerjev ter razliki med vesoljskimi programi pred pol stoletja in danes; romunski Mrtvi narod o krivdni vlogi Romunov pri holokavstu, kar dokumentarec Raduja Judeja znova povezuje z zelo aktualnimi novicami s Poljskega, ki je sprejela bizaren zakon o prepovedi omembe šoaha v kontekstu poljske zgodovine; Druga stran vsega o beograjskem meščanskem stanovanju, ki je preživelo vse totalitarne režime od konca druge svetovne vojne; Zahodno od reke Jordan o spremembah o odnosu med Izraelci in Palestinci od začetka osemdesetih do danes; V napeti sedanjosti o prelomnih družbenih dogodkih druge polovice šestdesetih let, ki so leta 1968 zavreli v praški pomladi in majskih študentskih protestih. Našteti filmi imajo nekatere larger-than-life protagoniste, npr. vodjo pariških študentov Daniela Cohna-Bendita, »rdečega Dannyja«, ki pa se zdijo minorni v primerjavi z liki iz larger-than-life kategorije, npr. s polkovnikom Fahirjem iz Razstavljavca min, manipulativnim igralcem, ki begunce Tujca v paradižu sprejema v treh ideoloških inkarnacijah, tehnološkimi guruji iz Silicijeve doline v Čistilcih ali nepopustljivo trenerko in selektorico ruske gimnastične reprezentance iz filma Čez bolečinski prag. In potem so tu cineasti, ki ustvarjajo dokumentarce o običajnih ljudeh ali »mrtvem času,« npr. edinstvena Latvijka Laila Pakalnina, ki potegne emocijo ali pomenljiv aktualni komentar iz najbolj banalne vsakdanjosti. Ali Frederick Wiseman, najbolj trdovraten gost FDF-ja (gostimo ga skoraj vsako leto), čigar Ex Libris, film o znameniti Newyorški javni knjižnici, učinkuje kot tihi protest proti vulgarizaciji javnega diskurza, instantnim sodbam in razslojevanju v možnostih izobraževanja. Povedano drugače, to je portret Amerike, ki je v »kulturi« medijskega kričaštva sploh ne prepoznamo več. Amerika je še vedno lahko solidarna, strpna, kultivirana, miselno in čustveno artikulirana, le skrili so jo pred nami, nam govori med vrsticami Wiseman, podobno kot to počne Debatni krožek, ker se med učenjem francoščine v Centru Georgesa Pompidouja retorično enakovredno »kosajo« vsi razredni sloji, tako odvetniki in zdravniki kot proletarci in begunci. Svet je lahko tudi lep, samo televizijska poročila je treba odklopiti – in dati priložnost filmskemu dokumentarcu. |
Nataša Posel Direktorica Amnesty International Slovenije |
Izborimo najboljše – za vseNedavno nas je v pisarni obiskala Suzana Dewa. Prav tista, ki je pred tridesetimi leti ustanovila slovensko Amnesty, prvo »izpostavo« v vzhodni Evropi. Takrat je bila stara 16 let. In na vprašanje, kaj jo je prijelo, da je ustanovila Amnesty, je dejala: »Od nekdaj so me zanimala vprašanja človekovih pravic in pravičnosti v družbi. Spoznavala sem jih s knjigami, kot sta Koča strica Toma in Cvetje iz Hirošime, prek filmov pa sem se seznanjala s problemi rasizma v ZDA in razmerami v tamkajšnjih zaporih. Ko sem leta 1984 izvedela za Band Aid in krizo v Afriki, sem se s polno silo vrgla v to akcijo. Ko je ta minila, sem začela pisati različnim mednarodnim organizacijam z vprašanjem, kako bi lahko prispevala k njihovemu delu. Amnesty je odgovorila in mi začela redno pošiljati pošto. Ko se je leta 1988 v Sloveniji začel proces proti četverici in so človekove pravice stopile v ospredje, je bila odločitev za ustanovitev slovenske Amnesty jasna.« Podobno zgodbo o »seznanjanju« z Amnesty ima tudi Bill Shipsey, član letošnje žirije, sicer pa ustanovitelj Art for Amnesty, našega programa, ki povezuje umetnost oz. umetnike in človekove pravice. Ko je kot študent delal in potoval po ZDA, se je prvič pridružil protestu proti smrtni kazni pred zaporom v Kaliforniji, kjer sta Joan Baez in njena sestra Mimi Farina zapeli Dylanovo I Shall Be Released: »Takrat sem se verjetno začel zavedati, da so umetnost in umetniki – v glasbi, pisateljevanju – naravni zavezniki gibanja za človekove pravice, saj umetnost izraža najvišjo kakovost, ki jo lahko ljudje ustvarimo ali doživimo.«
|