Še tako dolgo živeči festival, kot je Jazz festival Ljubljana, ki je letos stal na pragu častitljivih, skorajšnjih šestdeset let svojega obstoja, se zaveda, da tradicija, velika imena in jazzovski »blišč« niso dovolj, da je festival »vreden svojega imena«. Festival mora namreč najti svojo pot do lokalne glasbene scene, do domačih ljubiteljev glasbe, ne nujno zgolj jazzovske, do nadobudne mladeži, ki prihaja ugotavljat, kaj ta »jazz sploh je«, in pravzaprav do vseh prebivalcev mesta, ki dnevno prečkajo prostore, ki se za nekaj dni na leto spremenijo v koncertna prizorišča, ter si dovolijo, da se jim na tej poti korak ustavi in ušesa prisluhnejo festivalskemu zvokovju. Zato je bil ob bližajoči se obletnici pravzaprav nujen programski korak v smeri grajenja skupnosti, ki bo ta festival ohranjala živ in mlad še vsaj enkrat toliko.

»59. Jazz festival Ljubljana ni dementen starček, ampak vitalen, zrel gospod,« je letošnje smernice v enem stavku povzel Edin Zubčević, na novo pridruženi programski vodja, sicer že prekaljeni maček in dolgoletni programski vodja Jazz festivala Sarajevo, ki je z ramo ob rami staroste Bogdana Benigarja zasnoval drzen in raznovrsten program, ki se je raztezal vse od zemeljskih nižin v parku pri CD prek zlate sredine, ki so jo tvorile dvorane Cankarjevega doma, vse do zemeljskih višin v Klubu CD. Še pred uradnim začetkom je festival segel »čez svoje meje« v samo jedro mesta Ljubljana z glasbenimi intervencijami saksofonistke Jasne Kolar in zasedbe Konservatorija za glasbo in balet, ki so z živo improvizacijo opozarjali in vabili na festival. Drznost je bila tako rekoč letošnji nujni integralni del programa, saj je petkov večer v parku zaznamovala prav podelitev nagrade Evropske jazz mreže (EJC) Jazz festivalu Ljubljana za drzen program prejšnjih let in ga postavila ob bok drugim znamenitim prejemnikom, kot so Bimhuis, Moers Festival, Tampere Jazz Happening, 12 Points ipd. Podelitvi je sledil energični nastop norveške dušepolne (tako smo med festivalom sklenili začeti prevajati besedo »soulful«) zasedbe Rohey. Prostorska umeščenost podelitev in koncerta je predstavljala drugo pomembno plat letošnjega festivala, in sicer grajenje jazzovske skupnosti, pri čemer so glavno vlogo odigrali prav košata drevesa in mehka trava v parku Sveta Evrope, kjer se je zvrstilo kar deset brezplačnih koncertov pod milim nebom. Kot je z odobravanjem pripomnil eden od mimoidočih ob pogledu na sproščeno razpršeno množico na travi: »Saj to je pravi mali jazzovski Woodstock«, je park za nekaj dni postal pravo malo stičišče vseh (prihodnjih) jazzovskih ljubiteljev.

Grajenje skupnosti je odločilno zaznamovalo tudi dejstvo, da so kar polovico vseh letošnjih nastopov tvorili »naše gore listi«, vse od starosta Zlatka Kaučiča, ki je letošnjo 40-letnico ustvarjanja pospremil tudi z retrospektivno fotografsko razstavo (za še eno letošnjo festivalsko razstavo je poskrbela Petra Cvelbar s serijo fotografij V ženskih rokah) in s triom December Soul park za nekaj časa spremenil v spokojno zimsko idilo, in drugega starega znanca Aleša Rendla, ki mu je »kontriral« s poletnimi zvoki škržatov na svojem novem albumu Sanjarije, do eksplozivnih zvokov Lovra Ravbarja in Get on Board Collective, ki so nas hočeš nočeš privedli do energičnega pozibavanja, ter nenazadnje združeni zasedbi MTF in Sub-lime, ki sta odprli parkovno dogajanje z veščim prepletanjem jazza, hiphopa  in flamenka. Mlajšo (slovensko) jazzovsko generacijo so v mednarodnih spojih zastopali: Lore z močnim poudarkom na improvizaciji, ki se je mešala s sodobno interpretacijo ljudskih pesmi, Rok Zalokar s projektom Port songs, konceptualnim talilnim loncem metafore pristanišča in Bowrain, ki je z zmesjo akustičnega zvoka in elektronike v barvito paleto ter z dodatnimi vizualijami poskrbel za nastop, ki je bil prava paša za oči in ušesa. Zaradi spleta vremenskih in prometnih okoliščin se je nastop v parku žal izmuznil odštekani finski zasedbi Elifantree in eksperimentalnemu triu Hermia / Ceccaldi / Darrifourcq Trio, ki jima je kljub temu v dvorano uspelo prenesti »parkovno energijo«.

Slovenska imena pa niso polnila le parka, temveč so se prebila vse do Gallusove dvorane. Tam se je zgodilo, da je po več kot nekaj desetletjih, nemara pa celo prvič, Jazz festival Ljubljana odprl slovenski solist Kristijan Krajnčan s projektom DrummingCellist, v katerem unikatno spaja zvok violončela in bobnov. Uvodnemu nastopu so piko na i dodali tudi Janez Dovč, ki je z elektronskimi napravami dodatno plastil zvok, ter plesalca Žiga Krajnčan in Gašper Kunšek. Naprej so štafetno palico otvoritvenega koncerta prevzeli kontrabasist Dave Holland, ki se je nazadnje oglasil na Jazz festivalu Ljubljana pred dobrimi tridesetimi leti (skrajni čas je že bil, da nas je spet obiskal!), mojster table Zakir Hussain in saksofonist Chris Potter. S spajanjem glasbene tradicije sveta z jazzom so poskrbeli za tisti delček festivalske sestavljanke, ki sliši na ime jazzovska klasika. Gallusovo dvorano pa je zaradi velikega zanimanja zadnji festivalski dan napolnil še en koncert. Tunizijski udist in pevec Dhafer Youssef je ob kvartetu preplavil dvorano s svojimi zamolklimi napevi in ognjevitimi kompozicijami ter si s skoraj uro in pol dolgo izkušnjo orientalskega fusiona prislužil stoječe ovacije.

Preostal je še zaključek festivala nad mestom v Klubu CD, kjer sta pestremu dnevu otroških delavnic, jazz bazarja in izjemnega predavanja Francesca Martinellija o skrivni vezi med jazzom in islamom sledila koncerta, ki nista nič kaj nakazovala, da se festival izteka, temveč sta ga kvečjemu še podžigala. Člani Shake Stew, ki so kljub naporni turneji kar pokali po šivih z groove energijo ter ravno pravo mešanico balkanskega melosa in temperamenta, za katero je poskrbel Vasko Atanasovski s projektom Melem v družbi Bojana Zulfikarpašića, so veselo pomahali v slovo 59. izdaji. Da pa ne končamo prehitro, je seveda treba omeniti, da je Klub še kako migal že pred soboto. Eden od vrhuncev prve polovice festivala je bil zagotovo nastop britanske novovaloske jazzovske zasedbe Portico Quartet s spojem klasičnega in elektronskega instrumentarija, ki je dokazala, da tudi ambivalentni minimalizem lahko proizvede zahtevo po bisu. Goran Kajfes je s svojim Subtropic Arkestra in poskočnimi afriškimi ritmi, ponekod mešanimi z balkanskimi melodijami, skorajda spravil na noge pregovorno resno jazzovsko občestvo. V bolj klubskem okolju bi mu nedvomno uspelo. Za dobesedno poslastico pa je poskrbel še nastop Lisbon Underground Music Ensemble L.U.M.E., ki velja za eno najbolj vznemirljivih večjih evropskih improjazz zasedb, in nas že med koncertom dražil tudi z vonjem portugalske in bosanske postkoncertne kulinarike v čast nekdanjemu in novemu programskemu vodji.

Vitalni in zreli gospod Jazz festival Ljubljana je torej nabiral kondicijo na še eni izvedbi. Znal pa se je tudi modro umakniti v ozadje in si vzeti čas za počitek v parku, ki so ga skozi celoten festival oživljali tudi improvizirani nastopi mladih glasbenikov v sklopu delavnice Abeceda pod vodstvom kuratorja Dréja Hočevarja. Na delavnici, ki se napaja v ideji o gradnji in krepitvi domače jazzovske ustvarjalnosti od spodaj, so se učili improvizirati in eksperimentirati, tako sami zase kot v skupini. Grande finale njihovega intenzivnega druženja in izobraževanja se je odrazil v skupinski improvizaciji na zadnji festivalski dan, ko se je na prostem odvila zvočna manifestacija kreativnosti, »osvobojena spon institucionalnega šolstva«, pri kateri je sodelovalo več kot trideset udeležencev delavnic. Oh, what a sight to be seen!

V upanju, da se je med festivalom tako oblikovalo vsaj trideset novih gradnikov, nemara pa še več, malo na tem, malo na onem koncertu, malce pod drevesi, malce na sedežih in malce na terasi Cankarjevega doma, brez katerih veliki jazzovski žur ob okrogli obletnici ne bo enak, čakamo naslednjo izdajo.