Sklepna slovesnost 29. mednarodnega ljubljanskega filmskega festivala Liffe v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma se je ob 19.30 začela z nastopom dueta Pliš (Aleksandra Ilijevski in Marko Gregorič), nato pa je na oder stopil voditelj Branko Završan, ki je zbranim izrazil toplo dobrodošlico ter se zahvalil glasbenikoma. Nato je k besedi povabil Tino Jančič, da v imenu mladinske žirije, ki so jo ob njej sestavljali še Aleš Belšak, Sara Janežič, Ema Paš in Ajda Rudolf, podeli nagrado mladih ljubiteljev filma kinotrip. Tina Jančič je nagrado podelila filmu Jezdec Chloé Zhao. V obrazložitvi je med drugim poudarila, da gre za »pristen prikaz življenja, iskreno igro in čudovite posnetke narave«, vsak pa se lahko poistoveti z »izzivi, s katerimi se sooča ob izgubi svojih sanj«. V imenu filmske ekipe Jezdeca je nagrado prejel začasni odpravnik poslov Veleposlaništva ZDA Gautam Rana. Ta je povedal, da so pri ambasadi ponosni, da so sponzorji izvrstnega festivala in da je nagrado kinotrip prejel ameriški film. Zatem je bila podeljena nagrada občinstva zmaj. Publika 29. Liffa je z oceno 4,66 točke od petih kot najljubšega izbrala film Aga režiserja Milka Lazarova. Ker se ta slovesnosti ni mogel udeležiti, je poslal video izjavo, v kateri se je jedrnato zahvalil festivalskemu občinstvu, Liffu pa zaželel: »Le tako naprej!« Nagrado združenja filmskih kritikov fipresci je v imenu tričlanske žirije (ki sta jo sestavljala še Robert Horton in Kristina Kudelova) podelila žirantka Jasmina Šepetavc. Film Stiks, ki je nagrado prejel, je publiko prepričal z »dramatično sprevrnitvijo« teme moža in morja – v tem primeru gre za žensko, katere stik z morjem je prispodoba za »soočenje z vestjo«. Nagrado je sprejela soscenaristka filma Ika Künzel. Ta je povedala, da jim je delo na filmu vzelo devet let, nagrada pa da je odlična popotnica še za nadaljnjih devet.
Kot četrta je bila podeljena nagrada za najboljši kratki film, o kateri je letos spet odločala tričlanska mednarodna žirija, tokrat Igor Bezinović, Milan Stojanović in Tanja Hladnik. Ta je najprej izpostavila posebno omembo, ki si jo je letos »za impresivno vizualno upodobitev strašljive vizije temačne celice«, videz likov in smisel za humor prislužila Celica Dušana Kastelica. Nagrado za najboljši kratki film pa je prejela ganljiva in angažirana Matria Álvara Gaga Díaza. Nagrado, ki jo je v njegovem imenu sprejel programski vodja festivala Liffe Simon Popek, je podelil Marko Kozamernik, direktor podjetja Rap-ing inženiring. Ta je v imenu svojega podjetja, enega od sponzorjev festivala, ki se ukvarja z videotehnologijo, tehnično pa podpira tudi digitalizacijo starih filmskih podob, filmski ekipi poklonil …, s katerim si bo, kot je povedal, »odslej lahko ogledoval svoje polizdelke«. Gago Díaz pa je poslal tudi video izjavo, ki je z informativnostjo daleč presegala svoj žanr. Vidno srečen se je zahvalil za nagrado na »zelo pomembnem festivalu«, povedal, da Slovenije žal še ni obiskal, predvsem pa je izjavo posvetil glavni igralki, naturščici Francisci Iglesias Bouzón, ki je v filmu izvrstno upodobila izkoriščano in utrujeno delavko v tovarni. Ta je cela leta skrbela za njegovega ostarelega očeta, njeno delo pa nikdar ni bilo cenjeno; zato je izjemno vesela vsake nagrade, saj ji potrjuje, da njen trud ni bil zaman. Zatem se je na oder vrnil duet Pliš, ki je izvedel skladbo Drevo.
Peta in glavna podeljena nagrada je bila nagrada vodomec; priznanje za najboljši film iz sklopa Perspektive, ki ga podeljuje glavni pokrovitelj festivala, Telekom Slovenije, je podelil Tomaž Jontes, direktor tržnega komuniciranja Poslovni trg pri Telekomu, ki je povedal, da je njihova maksima: »Če so filmi dobri, potem je vse dobro.« V skladu s tem je publiki zaželel: »Se vidimo na tridesetem dobrem Liffu!« Žirija, ki so jo sestavljali Klaus Eder, Jurica Pavičić in Ida Weiss, je dvema filmoma naklonila tudi posebno omembo: gre za Ne bom več luzerka, s katerim je Urša Menart »podelila glas lastni generaciji«, njene težave pa osvetlila »s pretanjenim spojem dramatičnosti in humorja«, ter Tovor Ognjena Glavonića, ki »politično drzen in slogovno močan […] obravnava osebno odgovornost v vojnem času«. Glavno festivalsko nagrado pa je prejel film Bojevnica Benedikta Erlingssona. »Zmagovalnemu filmu je uspel redek dosežek v svetovni kinematografiji. Inteligentna in zabavna komedija se suvereno poigrava z različnimi filmskimi slogi in konvencijami,« smo lahko prebrali v utemeljitvi, nagrado pa je Jontes izročil producentki Marianne Slot Nielsen.
Nazadnje je Završan čestital vsem zmagovalcem, pa tudi preostalim filmom, občinstvu in sponzorjem ter pred ogledom zaključnega festivalskega filma Zimske muhe na oder sklical del ekipe. Pred občinstvom so se tako zvrstili režiser Olmo Omerzu, producent Jiří Konečný in koproducent Rok Biček ter mlada igralca Tomáš Mrvík in Jan František Uher. Voditelj ju je vprašal, če gre za njuno prvo vlogo, na kar sta oba odgovorila pritrdilno, povedala pa sta tudi, da bi z veseljem sprejela tudi kakšno novo filmsko ponudbo, saj sta na snemanju zelo uživala. Biček, sicer režiser, je o svoji novi vlogi koproducenta povedal: »Ko si vržen v vodo, začneš plavati.« O filmu, nominiranem za tujejezičnega oskarja, je režiser zaupal, da mu je prinesel tudi novo prijateljstvo, razkril pa je tudi nekaj svojih bližnjih načrtov – januarja začne snemati kratki film, še isto leto pa tudi naslednji celovečerec, ob čemer se je občinstvo razveselilo in napoved nagradilo z aplavzom. Završan je občinstvu zaželel prijeten ogled »muhastih mladostnikov«, zaželel pa mu je, naj nekaj moči vendarle prihrani tudi za jutrišnje sklepne projekcije ter za ponedeljkove projekcije zmagovalnih filmov. »Na snidenje na jubilejnem, 30. Liffu,« je sklenil družabni del slovesnosti, sledil pa je ogled Omerzujevega filma.
***
Po zaključni slovesnosti, ki ji je sledil ogled Zimskih muh Olma Omerzuja, se je družabno življenje preselilo v Klub Cankarjevega doma. Za postopoma vse bolj plesno razpoloženje sta izmenično skrbela DJ Manoo in Jameson band, ob koktejlih in okusnih prigrizkih pa so potekali preštevilni pogovori. Med prisotnimi smo lahko videli številne filmarje z letošnjega festivala, med njimi ekipo sklepnega filma (režiserja Omerzuja, producenta Jiříja Konečnýja in Roka Bička ter glavna igralca Tomáša Mrvíka in Jana Františka Uherja), režiserko filma Ne bom več luzerka Uršo Menart, režiserja dokumentarca o Vladu Kreslinu Poj mi pesem (s katerim se je uradno otvoril 29. Liffe) Mirana Zupaniča, režiserja in glavnega igralca filma Ederlezi vzhaja Lazarja Borodžo in Sebastiana Cavazzo, producentko filmov Bojevnica (Benedikt Erlingsson), Hiša, ki jo je zgradil Jack (Lars von Trier) in Videnje (Naomi Kawase) Marianne Slot Nielsen, režiser čilskega filma Mala bela laž Tomas Alzamora ter režiserja in scenarista Zdravilca Gjorceja Stavreskega. Opaziti je bilo tudi moderatorje pogovorov z avtorji po filmih Tonija Cahunka, Tino Poglajen (sicer članico programske ekipe festivala) ter predsednika društva Kraken Petra Cerovška (iz istega društva je bil sicer prisoten tudi Matej Bandelj). Zabavo so obiskali tudi številni drugi filmarji, med drugim legendarni režiser Karpo Godina, igralec in voditelj sklepne prireditve Brane Završan (sicer tudi igralec v Luzerki Urše Menart), igralka Manca Dorrer, igralec Gašper Markun, ki je letos blestel v Posledicah, in koproducent filma Andraž Jerič, režiser Martin Horvat (čigar kratki film Vsi ti glasovi je pred dvema letoma otvoril festival), režiser Dražen Štader, igralka in moderatorka Valentina Plaskan, direktor fotografije Lev Predan Kowarski, režiser Marko Kumer Murč iz Enabande ter producentka Eva Tomazin.
Ob filmarjih se je na sklepni zakuski zbralo tudi veliko drugih s filmom povezanih oseb – direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar, Tanja Hladnik in Varja Močnik s festivala Kino Otok, orgovorna urednica revije Kino! Maja Krajnc in vodja filmske osnovne šole pri Art kino mreži Petre Gajžler. Spregledali nismo niti pevca Vlada Kreslina, sicer tudi zvezdo Zupaničevega dokumentarca, generalnega direktorja RTV Slovenija Igorja Kadunca, pisateljice in voditeljice Vesne Milek, umetnostne zgodovinarke Majde Širca, novinarja in urednika Sobotne priloge Dela Alija H. Žerdina, novinarke in kolumnistke Ženje Leiler, voditelja Jureta Longyke, blogerja Marka Crnkoviča, blogerke in nemcistke Natalije Pihler ter filozofa Jana Ciglenečkega.
Andraž Jež
Foto Iztok Dimc
Po projekciji srbskega znanstvenofantastičnega filma Ederlezi vzhaja so liffovsko občinstvo obiskali režiser Lazar Borodža ter slovenska igralca Sebastian Cavazza in Maruša Majer. Borodža je še pred ogledom povedal, da ne gre le za znanstvenofantastični, temveč tudi religiozni film, v šali pa je dodal, da gledalcem po filmu ne bo zlepa dovolil odhoda. V pogovoru z Damijanom Vinterjem so filmarji orisali številne šaljive prigode z razmeroma kratkega snemanja, ki je trajalo vsega 20 dni; glavnino so v 17 dneh posneli že leta 2015, lani pa dodali tri dni. Borodža je izdal, da so film najprej želeli posneti v Centru vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju v sodelovanju z Draganom Živadinovom, a je ideja padla v vodo; veliko scen so tako posneli v beograjski nacionalni knjižnici.
Film je nastal po predlogi pisatelja Zorana Neškovića, ki jo je v periodiki objavljal leta 1983, precej (tudi komičnih) narativnih fines pa je dodal scenarist Dimitrije Vojnov. Za film, ki so ga morali sicer posneti s precej nizkim budžetom, niso uporabljali tehnike »green screen«. Sprva so poskusili, a je to povsem ubilo atmosfero; še vedno je bilo figure lažje izločiti iz temnejšega ozadja kot pa na silo poustvariti vzdušje. Na vprašanje iz publike, kako jim je kljub precej nizkemu proračunu uspelo posneti tehnično tako dovršen vesoljski film, je Borodža kot iz topa izstrelil: »Saj smo vendar 'nebeski narod', še dolgo smo potrebovali, da smo ga posneli!« Žanr pa je bil zanj tudi sredstvo, s katerim je odprl številna etična vprašanja. Sintetizirana žanrska forma mu je dovoljevala, da jih je predstavil v moralno ambivalentni luči, kar je zapletlo prikaz odnosa med glavnima likoma – in perspektivo, iz katere je bilo predstavljeno njuno razmerje. V šali je povedal tudi, da ga je pri snemanju ves čas motivirala »homoseksualna tenzija do Sebastiana«, ki da se ji ni mogel upreti, saj je bila »kot demon, ki me preganja«.
Po vtisih s snemanja je Vinter vprašal tudi igralca, ki sta se lani na festivalu pojavila v povsem drugačnih vlogah – Maruša Majer kot osrednja protagonistka drame Ivan Janeza Burgerja, Cavazza pa kot del igralske zasedbe vojne drame Alena Drljevića Moški ne jočejo. Cavazza je povedal, kako nenavadno se je počutil, ko ga je Borodža povabil k sodelovanju kot glavnega igralca. Svojih prvih misli se je še vedno spominjal z navdušenjem: »Znanstvenofantastični film v Srbiji s slovenskim igralcem v angleščini in porno zvezdo?! P***!« Androidko, v katero se filmski Cavazza zaljubi, je namreč upodobila zvezda porno filmov Stoya, slovenski igralec pa je povedal, da je bil nad njenimi igralskimi sposobnostmi zelo hitro navdušen. Obenem je spomnil, da je film hommage znanstveni fantastiki (predvsem) 70. in 80. let, v detajlih pa je prepoznal številne reference od Metropolisa Fritza Langa do Solarisa Andreja Tarkovskega. Maruša Majer se je ekipi pridružila šele na zadnji snemalni dan, kar je bilo zanjo ugodno, saj je tako v nasprotju z običajnim procesom lahko že precej jasno videla, »v kaj vstopam« – in bila je navdušena.
Film je v Beogradu prejel vrsto nagrad – za najboljši domači film, za najboljšega režiserja, najboljšo igralko in »najboljšega igralca – to smo plačali,« se je pošalil režiser in požel smeh. Nazadnje je povedal še, da sicer ni religiozen, da pa ga privlači sakralno senzibilnost in se ji poskuša približati tudi v svojih filmih.
Andraž Jež
Foto Iztok Dimc
Kinodvorovo občinstvo si je sinoči ogledalo film Zimske muhe režiserja Olma Omerzuja. Po projekciji se nam je predstavil precejšnji del ekipe. Damjan Vinter je tako gostil režiserja, oba glavna igralca Tomáša Mrvíka in Jana Františka Uherja ter oba producenta Jiříja Konečnýja in Roka Bička. Iz češčine je prevajala simpatična Maša Peče. Vinter je režiserja najprej povprašal, zakaj se film odvija pozimi, in se še pošalil, če bi lahko kdaj posnel film brez živali. Omerzu je dejal, da bi seveda raje snemal poleti, a tokrat ni šlo, pa da je bil lanski oktober precej bolj hladen in zasnežen kot letošnji, živali pa tako ali tako spadajo zraven. Glede na to, da je posnel mladinski film, bi mu vsekakor lahko pritrdili. Producenta sta povedala, da je bilo njuno sodelovanje zelo dobro, oba sta dejala šaljivo, da je Rok poskrbel za denar in ga poslal na Češko, Jiří pa je potem opravil preostalo. Vinter je spraševal režiserja in češkega producenta glede imena. Omerzu je pojasnil, da je češki naslov pravzaprav drug: Všečno bude, kar je sicer pogosto videvan slogan na volitvenih oglasih; angleški naslov Winter Flies si lahko razlagamo na dva načina, bodisi kot slovenski prevod, po katerem poznamo film pri nas, bodisi kot pomen, da zima leti, kar se seveda navezuje na zimski izlet prikazanih mladostnikov. Zanimiv je še zlasti poljski naslov, ki pomeni v prevodu Kafkova cesta, kar je bil delovni naslov filma. Zapleti glede prevoda, je pojasnil češki producent, so nastali predvsem zaradi producentovih skrbi, da bi se film, ki bi imel v imenu ime žuželk, slabše prodajal.
Preostali del pogovora pa smo izvedeli malodane vse o mladih igralcih, ki sta nastopila v glavnih vlogah. Najprej je povedal režiser, da castinga niso opravljali po šolah, ker bi morali za to izpoljnjevati precej papirologije, ki bi bila za nameček še časovno potratna, glede samega izbora pa je povedal, da so pravzaprav hoteli angažirati fanta, ki ne bi bila videti, kot so tisti, ki se običajno udeležujejo avdiciji. Zato so predvajali oglas kar po televiziji in so, preden so spoznali igralca, ki sta bila ravno pravšnja, preizkusili približno sto kandidatov. Oba mladeniča sta povedala, da sta bila likoma deloma tudi v resnici podobna, da sta namreč podobno čustvena in občutljiva. Občinstvo je pri tem kar tekmovalo po vprašanjih, o fantih je hotelo vedeti popolnoma vse. Med drugim ga je zanimalo, kako sta njuni materi spremljali vlogi in ali je starejši v resnici že tako izkušen voznik, kot je bilo videti v filmu ceste samem. Vseh simpatičnih odgovorov, nasmeškov in zardevanj mladih igralcev na tem mestu žal ne zmoremo obnoviti, se pa je občinstvo nadvse zabavalo. Mlajši, Jan je povedal, da ga pri pripravah za precej grafičen jezik njegova mati nikakor ni kako ovirala, ampak mu je, nasprotno, celo veliko pomagala; prav tako je hitel pojasnevati režiser, da so imeli pred snemanjem delavnice, v katerih so ju navajali na kletvice. Tomáš mu je, kot je nadalje pojasnjeval Omerzu, na avdiciji samozavestno zatrdil, da ga je že pri dvanajstih letih naučila voziti babica. Šele pozneje se je izkazalo, da si je nekoliko oziroma kar v celoti pripoved izmislil sam, da pa je med snemanjem postal v resnici dober voznik, tako nam je vsaj zatrdil igralec sam. Med drugim je izpostavil tudi to podobnost z likom, da si tudi sam kdaj doma »izposodi« avto (zdaj šteje namreč že 17 let). Na vsesplošno veselje je Olmo pripovedoval tudi glede Tomášovega odličnega imitiranja živali; še posebej dobro se je bojda izkazal pri igranju prašiča. Glede dela z igralci je povedal režiser, da so imeli prej dolge vaje, tudi z dekletom Eliško Krankovo, ki je nastopila v vlogi štoparke. Najprej so mesec in pol vadili brez scenarija in so iskali igralčeve lastne zgodbe, nato pa so stalno delali po scenariju in po vsakem prizoru še z improvizacijo, tako sta igralca od filmske izkušnje zagotovo veliko odnesla.
Nataša Šušteršič
Foto Iztok Dimc
V petek, 16. novembra, se je v sklopu Pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji odvrtel eden od finalistov za nagrado Evropskega parlamenta Lux, Druga stran vsega Mile Turajlić. Druga dva filma, uvrščena v najožji izbor, sta Stiks Wolfganga Fischerja, ki so si ga gledalci 29. mednarodnega filmskega festivala Liffe lahko na Luxovi projekciji ogledali v četrtek, 8. novembra, in Bojevnica Benedikta Erlingssona, katere brezplačno projekcijo lahko obiščete danes, v soboto, 17. novembra.
Po projekciji filma je televizijski voditelj David Urankar gostil okroglo mizo o aktivnem državljanstvu. Zbrane so o vlogi volitev nasploh in v Evropski parlament posebej ter o drastičnem vzponu avtoritarnosti, ki trenutno pretresa Evropo, spregovorili evropska poslanka SD Tanja Fajon, profesor filozofije na šentviški škofijski gimnaziji Tadej Rifel ter pisatelj in kolumnist Goran Vojnović. Slednji je povedal, da filma ne gre nujno razumeti kot klic k aktivaciji, temveč prej k razmisleku o izjalovitvi in razočaranju, ki ju aktivacija lahko prinese s seboj. Kljub temu v eskapizmu ne vidi prave rešitve: Ljudje se na nepravičnost politike vse prepogosto odzovejo z življenjem kljub sistemu, s paralelnim življenjem, ki bi rado odmislilo sistem, je razmišljal. Tako se situacija lahko znatno poslabša, ne da bi ljudje v svojem prilagajanju to opazili. To seveda ni le velika ovira za odgovorno, dejavno državljanstvo, temveč tudi za demokratične standarde družbe, ki naj bi jih slednje podpiralo. Če bi uredniki mislili zgolj na naklado, bi mi zagotovo prepovedali pisati kolumne o Evropski uniji, je poudaril. Dodal je, da imajo njegovi teksti o npr. kavi v Ljubljani običajno precej višjo branost, saj se zdi tema Unije bralcem vse preveč oddaljena od njihove usode. Tudi zato je poudaril, da ni prav optimističen glede moči javne besede v prizadevanjih k osveščanju o potrebi demokratičnih svoboščin v družbi. Meni, da se kot družba otepamo odgovornosti, kar se jasno prizna pri nizki udeležbi na volitvah; raje si vzamemo odgovornost, da ne gremo na volitve, kot odgovornost, da bi jih obiskali. Preštevilni upajo, da se bo na volitvah pojavila opcija, ki bi se v vsem pokrivala z njihovimi stališči, kar pa je, kot je povedal, iluzorno; navaditi bi se morali nekoliko bolj realpolitične presoje situacije in obkrožiti boljšega kandidata, tudi če nam ne ustreza povsem.
Da gledanost televizijskega programa pada, ko se razpravlja o Evropski uniji, je potrdila tudi Tanja Fajon; temu je hotela zoperstaviti pomen evropske identitete in mnoge koristi, ki naj bi jih bila od še vedno razmeroma razvite Unije deležna tudi Slovenija. Kljub temu priznava, da situacija ni rožnata, saj ima posameznik še vedno premajhno vlogo pri sprejemanju odločitev. Omenila je tudi nevarnosti, ki jih prinaša vzpostavljanje razdiralnih desničarskih avtoritarnih režimov po Evropi; izrazila je strah, da se iz zgodovine nismo ničesar naučili in da se njene grozote zato kaj lahko ponovijo mimo naših pričakovanj. Kot aktivnim državljanom bi nam za to moralo biti mar, je dodala; k osveščanju o pomenu demokracije bi po njenem morali prispevati vsi, ki jih situacija skrbi, posebno pa je izpostavila politike in medije. Tudi tako se bodo različna mnenja, ki jih imamo kot posamezniki o prihodnosti države in skupnosti, pokazala tudi na evropskih volitvah. Rifel je najprej zavrnil misel, ki je bila na okrogli mizi večkrat izpostavljena, in sicer da so državljani vsevprek preveč apatični; nekateri se med opcijami, ponujenimi na volitvah, preprosto ne prepoznajo. Tudi sam vidi številne težave v praktičnem udejanjanju demokracije, pri reševanju katerih bi moralo izobraževanje (od vrtca do fakultete) igrati vidnejšo in bolj kritično vlogo. Premislek o aktivizmu bi morale šole po njegovem buditi z artikuliranim soočanjem učenca z njegovo lastno osebno zgodbo; pri tem bi odraščajoči posamezniki morda začenjali razumevati kompleksnost zgodovinskih pojavov. Poudaril je, da mlade prevečkrat pripravljamo na prihodnost – treba pa bi jih bilo ozavestiti o zdajšnjosti, saj so težave že tu, prav v delovanju v sedanjosti pa so tudi možnosti za izboljšavo. Té sam vidi v nesistemskih spremembah civilnih gibanj in društev, ki družbo spreminjajo z malimi koraki.
Andraž Jež
Foto Iztok Dimc
V četrtek, 15. novembra, je po projekciji Zdravilca občinstvo v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma z bučnim aplavzom pospremilo režiserja in scenarista Gjorceja Stavreskega. V pogovoru z Damijanom Vinterjem je povedal, da je v zgodbi o kolaču poleg spodbudnega piara za marihuano skrita kritika nedelovanja makedonskega zdravstvenega sistema – bistvena razsežnost filmske zgodbe pa da je vendarle portret zapletenega odnosa med očetom in sinom.
Film je bil spočetka zamišljen kot družinska socialna drama s poudarkom na odnosu med očetom in sinom, a je na nekem »pitching« forumu ostal povsem neopažen. Tudi zato je čez čas pridobil humorne elemente, kar so še poudarili trava in »penzionerji« (znanci filmskega očeta Sazda, ki ga je odlično odigral Anastas Tanovski, predvsem pa vse številčnejši romarji pred vrata stanovanja novoodkritega »zdravilca«). Avtorja je veselilo, da je zgodbo kar naprej dograjeval, včasih proti svojim prvotnim pričakovanjem: »Glede nekaterih stvari sem absoluten nihilist; ravno zato mislim, da ni česa izgubiti – kar naprej je torej treba eksperimentirati.« Film so naposled posneli v 36 dneh, montiranje pa je trajalo eno leto; skupen budžet je bil 450.000 evrov, film pa je makedonsko-grška koprodukcija. V kontekstu dolgotrajnega merjenja mišic med grškim in makedonskim nacionalizmom je zato Vinter duhovito pripomnil, da bi moral Stavreski zaradi svoje koprodukcije dobiti Nobelovo nagrado za mir.
Na vprašanje iz občinstva, ali je bil njegov prikaz čakalnih vrst in kaosa v makedonski bolnišnici pretiran, je odgovoril, da niti najmanj; da so makedonske bolnišnice »na najnižji mogoči ravni«, je izkusil tudi sam, ko je imel pred časom problem s trebuhom. V nasprotju z nekaterimi makedonskimi »marihuandžijami«, ki »še AIDS zdravijo s travo« (in ki so ga omrežili hitro potem, ko se je izvedelo, kakšen film snema), ni želel biti prepoznan kot zagovornik šarlatanskih praks, zato je poskušal nekaj časa tudi v filmskih napovednikih minimalizirati vlogo kanabisa. Kot dosleden zagovornik legalizacije konoplje je tako namesto alternativnih praks preučeval zlasti zdravljenje z medicinsko konopljo in se o onkološki problematiki posvetoval z doktorjem medicine. Ker ob kritiki zdravstva v filmu ne manjka subtilne nezaupnice življenju v Makedoniji nasploh, je bilo seveda smiselno Vinterjevo vprašanje, kako so njegovo komično mojstrovino sprejeli doma. Film menda ni zanetil političnega škandala, a se Stavreski zaveda, da je imel srečo, da je izšel ob velikih političnih nemirih v Makedoniji (zaradi katerih se je donedavni desničarski premier Nikola Gruevski te dni zatekel v Budimpešto) – v nasprotnem primeru bi bili odzivi morda drugačni.
Film bo na ogled še v soboto, 17. novembra, v Kinodvoru, z avtorjem pa se bo pogovarjal Toni Cahunek.
Andraž Jež
Foto Iztok Dimc
