Simon Popek
Programski direktor festivala

Ob petdeseti obletnici »leta 1968«, ko se dobršen del sveta spominja vsaj dveh pomembnih političnih mejnikov (majskega v Franciji in avgustovskega na Češkoslovaškem), se spodobi, da se tudi v povezavi s filmom vsaj obregnemo ob tovrstne dogodke. Če smo prvemu pozornost namenili na Festivalu dokumentarnega filma, potem češkemu novemu valu namenjamo še več prostora v okviru Liffove retrospektive, ne zgolj zaradi okrogle obletnice, temveč tudi zavoljo žalostnega dejstva, da sta nas letos aprila v petih dneh zapustila Juraj Herz in Miloš Forman, ključna protagonista »nove vlne,« ki je tedaj očarala ves svet.

Obenem je to opomnik, kako je film nerazdružljiv s politično realnostjo, ne glede na to, s katere strani jo filmarji »primejo«. Njuno razmerje je lahko ironično (češki novi val) ali npr. alegorično, kot kaže precejšen del opusa Christiana Petzolda (posvečamo mu izbor šestih del), čigar novi film Tranzit realistično zgodbo Anne Seghers, postavljeno v drugo svetovno vojno, elegantno prilagodi ksenofobnim razmeram v sodobni Evropi. Lahko je tudi groteskno, kot kaže Donbas, novi film stalnega gosta Sergeja Loznice, ki ne skriva teženj, da je njegovo delo obenem koroziven agitprop.

Političnih izjav je tudi letos na Liffu kar nekaj, ustvarjalcem se lahko kvečjemu zahvalimo, da jih znajo elegantno, nevsiljivo vtkati v svoje (povečini) osebne zgodbe; ob tem so lahko igrivi (Bojevnica), asketsko sugestivni (Tovor), brutalno neposredni (Stiks), karikirajoči (Mala bela laž), melanholični (Dovlatov; Poletje), metafikcijski (Vseeno mi je, če se bomo v zgodovino zapisali kot barbari) ali esejistični (Knjiga podob).

Na srečo so filmi tudi abstraktno-senzorični in ponujajo čiste doživljajske užitke, na kar nas spominjajo predvsem azijski avtorji (npr. Naomi Kawase ali Lee Chang-dong), ki se jim letos pridružujejo tudi nekatere evropske avtorice, npr. Claire Denis, Alice Rohrwacher in naša Sonja Prosenc. Vsega bo tudi tokrat za vsakogar dovolj!