Sinoči je po projekciji izjemnega družbenokritičnega portreta mlajše generacije Ne bom več luzerka povsem razprodano dvorano Kina Komuna obiskala režiserka in scenaristka Urša Menart. V pogovoru s Tino Poglajen je uvodoma v smehu povedala, da je bila motivacija za zgodbo dekleta, ki mu v neuspešnem iskanju zaposlitve življenje polzi med prsti, v marsičem avtobiografska, »lastne dileme in travme – to je po mojem dost' očitno!«; a hkrati je poudarila, da ima v Sloveniji podobne izkušnje večina mlajše generacije. Razlika v osnovni percepciji izkoriščevalskih razmerij v sodobni družbi in spopadanja z njimi je tako jasna celo iz projekcij filma: medtem ko so mlajši gledalci, ki so največkrat že naleteli težave, kakršne opisuje film, v filmu prepoznali elemente ironije in jih pogosto pospremili z resigniranim smehom, občinstvo srednjih let film običajno navda z obupom.

Moderatorka je izpostavila podobnost s filmom V leru, s katerim je Janez Burger postavil spomenik generaciji, študirajoči v devetdesetih letih. Filma si delita celo producenta (Danijel Hočevar). Tako kot generaciji študentov pa se seveda razlikujeta tudi filma: poleg tega, da »je V leru črno-bel,« je bilo tam »nekaj novega in kul, da ne delaš n'č« ter se ne zanimaš za širša vprašanja, to danes velja že za preseženo in naivno: statusquojevstvo je medtem postalo tako mainstreamovsko, da se mu poskušajo številni mladi zoperstaviti: »Treba je razmišljati ali nekaj storiti.« Na vprašanje o tem, zakaj je večino slovenskega filma po razpadu Jugoslavije zaznamoval konservativnejši odnos do žensk od predhodnih desetletij, je režiserka filma, ki to nedvomno popravlja ponudila nekaj možnih odgovorov: poleg tega, da so scenaristi pogosto »50-letni moški«, naj bi bilo ključno zgledovanje pri pogosto patriarhalnih režiserjih mednarodnih filmskih klasik.

Igralce je večinoma poznala že od prej, glavno igralko Evo Jesenovec, ki je upodobila Špelo, celo že zelo dolgo: pred več kot desetimi leti je prišla na avdicijo za njen študentski film, a je bila tedaj še osnovnošolka. Vloge predvsem zato ni dobila, se je pa režiserki močno vtisnila v spomin; v seriji V dvoje Luke Marčetiča je režiserka našla kar »dve hudi igralki«, in sicer Laro Vouk in Živo Selan. Ko je slednji naklonila drugo glavno vlogo (Suzi), je poudarila režiserka, je bil najtežji del izbiranja zasedbe za njo. Tina Poglajen je izpostavila, da dialogi drugače od številnih slovenskih učinkujejo pristno. Avtorica filma je povedala, da rada piše, kakor govori, vsako vlogo posebej pa so prilagodili posameznim igralcem. Tako je Živa Selan drugače od Eve Jesenovec besedilo v scenariju praviloma spremenila. Poleg tega, je razmišljala Urša Menart, imajo danes mladi igralci, odrasli ob tujih filmih, s tem nekoliko manj težav kot igralci starejših generacij, ki so se formirali predvsem na odrskih deskah. Povedala je, da se prekarnosti in neplačanemu delu (razen pošteno plačanih igralcev), ki jima sicer izstavlja ostro nezaupnico, niso mogli izogniti niti ob snemanju filma.

Urša Menart je priznala, da je konec drugačen, kot so sprva nameravali; zdajšnjega so dodali šele dober mesec pred snemanjem, prenovljena scenarija pa sta dobili le glavni igralki, preostale (ki v zadnjih kadrih niso igrali) pa je spremenjeni konec nekoliko presenetil. Izvirno glasbo (ki je prav tako nadvse sveža) je prispeval skladatelj Simon Penšek, ki ga je sprva najela zlasti za organizacijo zvočne kulise – mislila je namreč, da film sploh ne bo imel glasbe (»sam' t'ko neki čist' mau«). V le dveh tednih pa se je koncept povsem spremenil in nabralo se je precej glasbe, ki je morala zveneti tako, »da bi jo lahko filmski liki dejansko poslušali in jo imeli na svojih USB-jih«. Povedala je, da je tudi – sicer značilno filmski – motiv kolesa avtobiografski in zaupala, da kot »pridruženi član« ravnokar sodeluje pri novem projektu Damijana Kozoleta.

Andraž Jež

Foto Iztok Dimc