Pogovor z igralcem Borisom Kamorzinom po projekciji Donbasa, režiserja Sergeja Loznice
- Liffe je še pred sinočnjo večerno otvoritvijo popoldan odprl kontroverzen film, ki o ukrajinsko-ruskih spopadih, ki so zadnja leta divjali na vzhodu Evrope, pravzaprav pa mimo njega, saj bi lahko spopad s precej legitimnosti interpretirali kot obuditev hladne vojne med kapitalistično (in verjetno še vselej antifašistično) Rusijo in kapitalističnimi (ter ne več tako zelo antifašističnimi) EU in ZDA, poroča svojevrstno, nikakor ne zgolj umetniško, denimo prizori v zakloniščih, ki (pre)obilno apelirajo na čustva, so posneti izrazito dokumentaristično, s čimer napravijo film nujno ranljiv za politično, ne več zgolj umetnostno kritiko. Po projekciji filma je občinstvu spregovoril nekaj besed sicer ruski igralec Kamorzin. Najprej je precej obširno predstavil režiserja kot razgledanega naravoslovca in prevajalca, povedal je še, da je bila zasedba mednarodna, produkcija zelo dobro pripravljena, na vprašanje o naturščikih oziroma profesionalnih igralcih pa je odgovoril, da so uporabili nešolane igralce predvsem za vloge vojakov, saj med šolanimi ni veliko takšnih s širšo telesno konstitucijo. Sam je sicer profesionalni igralec, v tokratni vlogi gledalca o zlitju s svojim likom povsem prepriča. Za režiserja je v šali dejal, da z njim rad sodeluje, četudi »skuša v svojih delih predvsem pokazati, da je v Rusiji vse slabo«. Poudaril je, da gre po njegovem mnenju v tem še kako aktualnem spopadu le za boj oligarhov. Na vprašanje o fašizmu v Ukrajini oziroma v filmu samem, v katerem je bil navzoč bolj ali manj le v (pomenljivi) odsotnosti, je pojav tega zavrnil in ponovil, da poteka zgolj preprost boj oligarhov za denar in oblast. Antifašistična načela separatistov, ki so bili v filmu malodane edini demonizirani, antifašizem pa zveden na predsodke ter povod za nasilje in linč, je preprosto pojasnil, da naj bi šlo zgolj za zbadanje dveh enakih sil spopada med mednarodnimi oligarhi, fašizma kot takega na vzhodu torej sploh ni. Igralec zavrne relevantnost medijev nasploh, saj naj bi bila vsaka propaganda ista, le z obrnjenim predznakom, kar do neke mere zagotovo drži. Morala filma je po Kamorzinu kaj preprosta: »Vsak konflikt je slab,« kot je igralec zaključil svoj nastop po projekciji protiruskega filma, ki je odprl letošnji Liffe. Torej, vprašanja ostajajo odprta, kontroverznost filma pa bi morala služiti za odskočno desko nujnih razprav o »objektivnosti protiruskega stališča in še zlasti glede ideološkosti (političnega) filma, brez katere nobenega filma v resnici tako ali tako ni. Kot je ravno »ideološko« reči, da se o okusih ne razpravlja, bi bilo pravzaprav podobno kratkovidno trditi tudi, da se političnega filma, ki vedno tako ali drugače sodi, ne sme soditi drugače kot zgolj po njegovem umetniškem elementu. Kritika ljudi Nove Rusije kot drhali, ki ne spoštuje avtoritete oblasti in »svetosti« zakonskega stana (protest na začetku filma in podivjana poroka proti koncu), niti svetosti in neodtujljivosti lastnine (prizor razlastninjevanja bogatašev), niti nedotakljivosti fašistov (v prizoru poskusa linča) in ne vere (v prizoru, v katerem se oblastnik posmehuje kristjanom in njihovim relikvijam), je prav verjetno tradicionalistična cinična »kritika«, za katero navadno velja, da je iracionalna, nazadnjaška, nestrpna in izključujoča, kar pa je že izhodišče za vznik skrajne desnice. In zato je film aktualen, tj. ker ravno ne preoblematizira tistega, kar je v resnici problem sodobne Evrope in širšega sveta. Dogodek je povezoval Damijan Vinter, tolmačila je Daša Cerar.
Nataša Šušteršič
Foto Iztok Dimc
