Po projekcijah Tranzita in Notranjega miru z režiserjem Petzoldom

Filmi ceste malo drugače – na begu

Sinoči se je pričela retrospektiva del nemškega režiserja Christiana Petzolda, še prej smo si v sklopu Predpremiere ogledali njegov najnovejši celovečerec Tranzit (2018), zvečer pa kot prvega v ciklu retrospektive celovečerni prvenec Notranji mir (2001); pri obeh projekcijah – tako v Kosovelovi dvorani kot v Slovenski Kinoteki – se je občinstvu pridružil režiser sam. Že ob uvodnem nagovoru je občinstvu zaupal, da je film posvečen dolgoletnemu prijatelju, sodelavcu in mentorju Harunu Farockemu, ki je preminil leta 2014, zaradi česar je bila tudi izdaja filma odložena vse do letošnjega leta. Glede dinamike skupnega dela je med drugim publiki zaupal, da je sam dedič nemškega protestantskega duha in bolj ceni jasno strukturo – kakopak, režiser je v polnočni debati spregovoril tudi o svojem najljubšem filozofu Heglu in o Adornovem vprašanju, kaj bi si mislil filozof o nas danes –, Farockemu pa je bilo bližje poudarjanje bližine in zbujanje močnih emocij. Tranzit – scenarij zanj je režiser črpal iz istoimenskega romana Anne Seghers, ki ga je pisala na begu pred nacisti – je povsem sodoben film. Petzold  ga je opisal kot »alegorijo fašizma iz druge svetovne vojne«, stopljenost in analogija obeh situacij se ne nazadnje odražata v uspeli in neeklektični mešanici videza tedanjegih predmetov z ogrodjem sodobnega mesta Marseille. Uspe mu prikazati čustva topline med begunci in hkrati nemožnost stabilnih odnosov, saj je edini topos tranzit; beg, na katerem ljudje travmatično umirajo na vsakem svojem koraku. Tranzitne, bojda bolj demokratične države niso videti veliko manj militantne od tistih, ki so jih begunci prisiljeni zapustiti. Do države je režiser skeptičen tudi v Notranjem miru, kar se je še prav posebej izkazalo v pestrem pogovoru, ki je sledil večerni projekciji. Z režiserjem sta se v dvorani Slovenske Kinoteke pogovarjala Simon Popek in Tina Poglajen iz programskega sveta Liffa. Notranji mir podobno intimistično in (vendar) hkrati politično prikazuje družino nemških teroristov po terorizmu, a še vedno na begu pred pregonom. Naslov je kakopak večplasten, če že ne kar ironičen, saj na begu ni nikakršnega notranjega miru, pa tudi brez državne varnosti ni notranjega miru – oziroma se to dvoje celo izključuje. Še zlasti posrečen prevod izvirnega naslova Die innere Sicherheit je zato angleški The State I Am In, o prevodih je namreč tudi tekla beseda. Režiser je na vprašanje iz občinstva o »filmu v filmu« pojasnil, da je vanj vključil prizor dokumentarca Nuit et brouillard režiserja Alaina Resnaisa, ki ga je označil za temeljno delo tako glede kriterijev humanizma kot cineastike. Prikazuje namreč nekdanja koncentracijska taborišča, zato se je film je predvajalo v nemških šolah in po režiserjevih besedah formiralo tako njega kot Farockega. Režiser je povsem jasen: »fašizem je kot virus v državi, ki jo je tega treba ozdraviti« pa še bolj udaren in provokativen: »Današnji begunci so tedanji teroristi.« Pogovor po zadnji projekciji je trajal celo uro, na režiserja se je vsulo precej vprašanj in treba je reči, da so bili odgovori vselej duhoviti, informativni in pronicljivi. Dotaknil se je številnih vprašanj, politike in RAF-a ter pojasnil, kako je vplival na videz nepomemben in nepolitičen dogodek v zakulisju na koncept Notranjega miru in kako ga je transformiral v metaforo za politično levico. Spregovoril je še o izbiri glasbe za svoje filme, pa o izzivih omejenega budžeta pri snemanju, o vlogi spomina in vtisa pri svojem pisanju ter o razliki med filmom in televizijo, nadalje še o razrednem boju v kinematografiji in ne nazadnje o vplivu Casablance na letošnji celovečerec. K sreči ne bi bilo mogoče vsega dovolj realistično popisati, zato vam kar najtopleje priporočamo ogled vseh preostalih del retrospektive Petzoldovih del.

Nataša Šušteršič

Foto Iztok Dimc