9. novembra smo si v sklopu Fokusa ogledali prvenec Grozna mama mlade režiserke Ane Urušadze, glavna igralka Nato Murvanidze pa se nam je v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma pridružila pred projekcijo in po njej. Pogovor je moderiral Toni Cahunek. Njen lik je zgrajen zelo podobno številnim Bergmanovim. Čeprav je dogajanje v zgodbi včasih že nekoliko nadrealistično in groteskno, je tematika realistična, kombinacija obojega pa umetniško prepričljiva. Težko je verjeti, da gre za prvenec, saj je film tako sporočilno kot tehnično dognan, brez klišejev in stereotipov, kakršne bi gledalec utegnil pričakovati zaradi naslova. Nato Murvanidze je Cahunku že v uvodu povedala, da film, ki problematizira tradicionalno podobo matere, v resnici ni avtobiografski. Oziroma bi ga morda lahko za takšnega označili le v grobem in le v tem oziru, da vsaka umetnost izvira iz (teoretičnih) vprašanj, ki ob travmatičnih izkustvih, ne nujno svojih, nagovorijo avtorja. V režiserkini družini ženske pač pišejo, to drži, je povedala Murvanidze. Na moderatorjevo vprašanje o nenaklonjenosti filmu domačih gruzijskih strokovnjakov je odgovorila, da je mogoče posredi le dejstvo, da mora biti kritika lastnega pač strožja. Bilo bi le preveč ironično, če bi šlo za podoben problem, kot je vladal v filmu, torej za branitev statusa quo pred tujo kritiko. Povedala pa je tudi, da je bil film sneman v Tbilisiju, a daleč od centra, ki nikakor ni videti tako, tudi na ta rovaš bi lahko interpretirali domače kritike. Pa bi jih pravzaprav lahko tudi hitro zavrnili, saj je prestiž središča vendar manj realističen kot realnost podeželja.
V pogovoru sicer ni bila izpostavljena blaznost protagonistke, delno razumljiva glede na to, da se predolgo ni zmogla upirati družbeno določeni vlogi popolne matere in tako ni mogla aktivneje delovati v skladu s svojimi poklicnimi težnjami. Morda pa nora ženska ni v resnici nora, temveč jo kot takšno dojema okolje, proti kateremu se mora upreti: po zažigu rokopisa ji dosti drugega malodane ne preostane.
Priprave so potekale en mesec, je še povedala Nato, in niso bile v obliki klasičnih vaj, temveč so razpravljali o likih in njihovih medsebojnih odnosih. To je vodilo tudi do nekaterih popravkov scenarija, ki pa ga potem med snemanjem niso več spreminjali. Moderator je gostji zastavil vprašanje, kaj se po njenem mnenju dogaja v protagonistkinem umu: ali je lastna soba za pisateljico nujna? Igralka je odgovorila, da ta zahteva niti ni vezana na spol oziroma le toliko, kolikor je nujna za oba spola; za vsakogar, da ima torej prostor, v katerem je lahko tudi sam. Povedala je še, da je postprodukcija potekala v Estoniji, in ne nazadnje, da v Gruziji v zadnjih letih vznika cela »renesansa gruzijskega filma«. Po sinočnjem filmu lahko tej oceni le pritrdimo in upamo, da so tudi drugi zastavljeni enako kritično in kompleksno.
Nataša Šušteršič
Foto Iztok Dimc
