Po včerajšnji projekciji filma Jerichow je občinstvo letošnjega mednarodnega festivala Liffe nagovoril pronicljivi režiser in scenarist Christian Petzold, ki se je v pogovoru z Damijanom Vinterjem dotaknil številnih žgočih tematik. Te so z različnih strani osvetljevale dramatični, kot novela grajeni film, palimpsestno nanašajoč se na filmske adaptacije Cainovega romana Poštar zvoni samo dvakrat, ki jih je kritični nemški filmar osvetlil zlasti skozi optiko rasizma. Ob tem je želel, da bi njegov film čim jasneje spregovoril neverbalno. Tako kot legendarnega režiserja Haruna Farockija, s katerim je pogosto sodeloval, »me res moti, da nemški filmi motive vse prevečkrat pojasnjujejo skozi dialoge: 'Bled si.' – 'To je zato, ker sem sedel in v celici dolgo nisem videl sonca …'« Najprej je bil režiser navdušen nad kratkostjo Vinterjevih simultanih prevodov v slovenščino, češ da so precej krajši od francoskih – za té se mu vselej zdi, da njegove izjave precej podaljšajo; ko pa je moral moderator nekaj kompleksnejših misli v slovenščini vendarle razložiti nekoliko na dlje, je simpatični Petzold pripomnil, češ »no, to pa je bilo bolj v francoskem slogu«; ker je bila tema prav tedaj nekoliko bolj erotične narave, je dodal: »Obravnava seksualnosti torej izzove francoski slog.«

Ker ima film že deset let in ga že dolgo ni gledal, je režiser uvodoma povedal, da je bila projekcija zanj »kratko sentimentalno potovanje«. Razkril je nekaj reminiscenc na snemanje, od katerih pa kljub izvrstni in usklajeni ekipi niso bile vse najprijetnejše; posebno neprijetno se mu je v spomin vtisnila ena od ljubezenskih scen, katere snemanje je skazil nesporazum o »ribjem sendviču, spoštovanju in drugih rečeh«. Ne čisto lagodno je bilo avtorju tudi ob snemanju v filmski Alijevi (Hilmi Sözer) vili: nekdanja tovarna šivalnih strojev Singer, ki so jo zaradi polovičnega judovskega lastništva razsuli nacisti, je skozi proces razkrivala temačno eno zgodovinsko anekdoto za drugo – dokler se ni naposled po naključju izkazalo, da je bil celo ekscentrični, zagonetni in ne vselej uvidevni trenutni lastnik vile francoski neonacist. Režiser, ki mu ekipa zaradi njegovega levičarskega angažmaja te novice nekaj časa kar ni mogla zaupati, se je vedro spominjal tudi komarjev, ki se jih je ekipa otepala med snemanjem v močvirnatem parku ob vili, še zanimivejši pa so bili utrinki s snemanja.

Beno Fürmann, ki je v vlogi Thomasa skupaj z resničnimi revnimi poljskimi študenti v slabih in ponižujočih razmerah obiral kumare, si je zaradi empatične solidarnosti (»Politično je na levi, in ima veliko srce!«) nekaj časa ne ravno uspešno prizadeval z njimi navezati pristnejši stik, še veliko bolj dinamično pa je bilo oblikovati vlogo Laure, ki jo okrutne socialne okoliščine v filmu oblikujejo v zmes najbolj otroško naivne in hkrati najbolj odraslo realistične persone. Najprej si je režiser predstavljal precej drugačno igralko od Nine Hoss, a ker je zelo nadarjena in sta tudi predtem večkrat sodelovala, jo je naposled izbral. K vlogi je pristopila nadvse izvirno: lahkoživo spogledljivko bi kaj lahko ponazorila z izzivalnim oblačenjem, a se je odločila, da bo to plat svoje vloge nekoliko prikrila in izžarevala upravičeno težnjo k premagovanju neprizanesljivih razmer in »napačnega življenja«. Petzold je povedal, da že deset let igralce zbere dober mesec pred snemanjem in jim priredi nekajdnevni seminar, v sklopu katerega se spoznajo s scenarijem ter se prek glasbe in slik ter igranja vlog zunaj scenarija uvedejo v zgodbo. Zadnje tedne so tako sami in na snemanje pridejo tako pripravljeni, da kadre brez večjega dogovarjanja največkrat posnamejo v prvem poskusu. Ko so povsem vpeljani v svoje vloge, jim režiser dopusti vso svobodo, kar je metafora za režiserjevo politično stališče: »Šele organizacija nam omogoča svobodo – če hočemo izkoreniniti fašizem, se moramo najprej organizirati.«

Andraž Jež

Foto Iztok Dimc