Po včerajšnji projekciji antropološkega filma Aga režiserja in enega od dveh scenaristov Milka Lazarova se je z Jedrt Jež Furlan pogovarjal soscenarist Simeon Ventsislavov. Na uvodno vprašanje, zakaj so proti koncu bolgarsko-nemško-francoske koprodukcije uporabili klasično glasbo, ne pa katere druge (denimo eskimske ljudske) ali sploh nobene, je scenarist odgovoril, da ga to vprašajo čisto povsod; razložil je, da so orkestralno glasbo izbrali, ker je najučinkoviteje poudarila melodramatičnost. Predhodno so sceno montirali tudi z drugačno glasbo in s tišino, a ni nič delovalo tako kot Peta simfonija Gustava Mahlerja. Ta je bila režiserjeva osebna izbira, povezana tudi s tem, da jo je Luchino Visconti uporabil v njegovem najljubšem filmu Smrt v Benetkah.
Scenarist in moderatorka sta razpravljala tudi o poudarku na univerzalnih življenjskih vprašanjih, ki jih je načenjal film (»lahko bi se dogajal tudi v Bolgariji«), pa tudi o tem, da nekatera vprašanja filmi lahko pustijo tudi neodgovorjena. Tako razlog materine smrti v filmu ni bil pojasnjen, scenarist pa je povedal, da ekipa tudi ni specificirala, za katero boleznijo je umrla; v sklicevanju na mehiškega scenarista Guillerma Arriaga, ki je med drugim zasnoval Trilogijo smrti Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, je Ventsislavov poudaril, da v filmu ni tako pomembno, kaj je ozadje, ki je soustvarilo posamezni lik, temveč njegovo ravnanje v samem filmu – vsak gledalec pa naj zgodbo naveže nase in narativno praznino zapolni s svojimi domnevami. Film je posnet na 35-milimetrski filmski trak, tu pa je scenarist spomnil na Akija Kaurismäkija, ki je v zagovor žal vse manj rabljene filmske tehnike o sebi poudaril, da je filmar, ne pikslar (dobesedno »a filmmaker, not a pixelmaker«). Aga je bil za Ventsislavova (ta je pozneje posnel še film Smeri, ki skozi dialoge v taksiju razpravlja o sodobnih problemih bolgarske družbe) zelo pomemben, saj je bil njegov prvi film po sklenjenem študiju, prvo verzijo scenarija, ki jo je nato dopolnjeval štiri leta, pa je moral od začetka do konca napisati v pičlih dveh dneh.
Kraj snemanja so izbirali dolgo; najprej so nameravali snemati na Grenlandiji, kar se je hitro izkazalo za predrago, nato pa v Kanadi, a so jih producenti hitro opozorili, da bi snemanje tamkajšnjih inuitskih ljudstev – četudi je šlo za fikcijo – lahko zmotilo oblast. Naposled so ugotovili, da bo tako političnih kot finančnih zapletov najmanj, če film posnamejo v ruski Jakutiji/Sahi, in sicer okrog zamrznjene reke Lene, Ventsislavova pa – kot je za scenarista običajno – na samem snemanju ni bilo. A sinočnji gost je postregel tudi s številnimi anekdotami s snemanja: tako smo izvedeli, da so scenografu filma zlasti pri postavljanju jurte (ki je bilo tako cenovno kot logistično precejšen zalogaj) pomagale spretnosti njegovega mongolskega sorodstva. Scenarij je bil napisan v bolgarščini, preveden v ruščino, iz te pa še v jakutski jezik, lingvistično enega od turških jezikov, soroden sedanji turščini.
V pogovoru z občinstvom je scenarist razkril še dve pomembni referenci za film; ena je znameniti Nanook s severa Roberta Josepha Flahertyja, nemi (in prvi komercialno uspešni) dokumentarni film iz leta 1922. Razlika je seveda v tem, da gre pri Agi za povsem fiktivno zgodbo, a tudi izvirni Nanook s severa je domnevno »avtentično« eskimsko življenje za film močno adaptiral (navsezadnje je bilo filmskemu Nanooku v resnici ime Allakariallak, pa tudi s svojo filmsko ženo ni bil poročen). Ob stoti obletnici večletnega snemanja pionirskega dokumentarca so ustvarjalci Age svoj film želeli poimenovati kar Nanook, a so zamisel opustili zaradi zapletov z avtorskimi pravicami – glavnemu liku, ki ga igra Mikhail Aprosimov, pa je kljub temu ime Nanook. Druga znamenita referenca je bil turški etnograf in vizualni antropolog Asen Balikci. Ta je, dodajmo, na podlagi preučevanja severnokanadske inuitske skupnosti Netsilik, pokristjanjene šele v 20. stoletju, leta 1970 napisal v stroki zelo cenjeno knjigo.
Andraž Jež
Foto Iztok Dimc
