Na letošnjem Liffu spravlja občinstvo v smeh že skoraj vsak drugi film, eden takšnih je zagotovo tudi čilski prvenec mladega režiserja Tomása Alzamore Mala bela laž (La mentirita blanca). Režiserji, kot je Alzamora, jemljejo komedijo zelo zares, tako da snov še zdaleč ni trivialna, ampak sveža in aktualna. Tomás se nam je pridružil po včerajšnji projekciji v dvorani Kinodvora, dogodek je moderiral Toni Cahunek. Pred oči nam kar sama skače neka podobnost med Malo belo lažjo in v nedeljo videnim turškim filmom Divja hruška, v obeh režiserja namreč raziskujeta aktualne težave, četudi čilski seveda občutno bolj komično, v obeh je vloga glavnega igralca zaupana komiku. Alzamora je o Rodrigu Salinasu dejal, da se človek, vajen igralčevih komičnih vlog, smeji že ob samem pogledu nanj, kar je v resnici najšibkejša plat filma: ob močno pretiranih grimasah protagonistov med ogledom večkrat lahko pomislimo, da gre za burlesko in da film stavi svoj uspeh na dobro preračunane komercialne oziroma skomercializirane sheme likov in humor »na prvo žogo«, kot jih resignirano sprejemamo že po povsem neprebavljivih tv-ekranih. Morda pa bi junake ali komične antijunake veljalo primerjati s Hostarji, ki so navdušili vso državo, tudi prestolnico – spomnimo se na končne prizore obeh filmov, pa najdemo vzporednice v revoltu ljudstva.
Alzamora je povedal, da je bila recepcija mešana, v glavnem mestu so komedijo sprejeli precej nenaklonjeno, saj je za tiste filmske dvorane po režiserjevem značilna visoka stopnja elitizma, nasprotno pa so jih precej bolje sprejeli na turnejah po podeželju, kjer so se ljudje z liki lažje poistovetili. (Periferije so si po deklasiranosti do neke mere povsod podobne, zato film navdušuje po podeželju; gledalstvo se identificira z brezperspektivnostjo.) Večina igralcev je bila naturščikov, in to iz režiserjevega rojstnega mesteca, zato so tam sprejeli film še posebej naklonjeno, pri čemer je treba omeniti še, da so bili na občini sprva precej zadržani do financiranja filma, ker naj bi bilo najprej treba poskrbeti za bolj nujno infrastrukturo. A jih je režiser z ekipo vendarle prepričal, da bo za sokrajane sodelovati pri filmu odlična priložnost, da je treba torej to gledati kot precej množično filmsko delavnico v dobro kraja. Režiser je bil na srečo gledalcev zelo zgovoren in veliko dvomov o nastajanju filma po pogovoru ni ostalo. Ko se mi je zapisalo, da je film aktualen, sem seveda mislila tudi na to, da prikazuje neslavno vladavino t. i. fake news, ki se vztrajno tihotapijo tudi v vse manj resne časopise (in ne, je dodal ob tem vprašanju Tomás, ki se menda po vseh projekcijah ponavlja: »Ali gre v prvi vrsti za Trumpa?« – Ne gre.), pa še na nekaj: film je bil namreč posnet tudi s crowdfundingom, zato je bilo v zaključni špici navedenih resnično veliko imen. Tako bi se lahko dejalo, da je film še kako demokratično proizveden. Glede recepcije je omenil še troje: prvič, film je zaključno delo na filmski univerzi UNIACC, nad njim so bdeli Tomásovi profesorji, ki so bili s končnim rezultatom zadovoljni; drugič, v liku tajkuna so se prepoznavali tudi resnični (lokalni) tajkuni, tem verjetno film ni pretirano teknil, saj je njihovo egoistično delovanje dodobra razgalil in ga je ljudstvu v filmu tudi uspelo pregnati; in tretjič, naslovni lik je v resnici povsem realna oseba – tako kot so resnični tudi dogodki, povezani z načrtovano povodnjo mest(a) za potrebe novega jezu. No, in ta resnična oseba je izzvala pri gledalstvu kar nekaj smeha, saj se je v filmu seveda prepoznala. Režiser je dejal, da je opažal v njegovem lokalnem tisku občasno tudi omembe svojega imena, ki naj bi kaj povedal ali se udeležil kakega dogodka, pa ni o tem sam nič vedel. Tako je glavna zvezda lokalnega časopisja in navdih za tega v filmu – režiserjev prijatelj! – film »videl, se v njem prepoznal, se dodobra nasmejal, obmolknil in – prenehal pisati novice«. Tako tiste bolj kot tiste nekoliko manj verodostojne. Za režiserja je problematika resna, saj se njegovi sokrajani, ki še ne uporabljajo internetnega surfanja (kjer je lažnih novic vendar še veliko več), na lokalne medije in na resničnost zapisanega povsem zanesejo.
Povedal je še, da filma brez neplačanega dela sokrajanov in prispevkov, zbranih po spletu, ne bi bilo, zato se jim je ponovno zahvalil. Njegov namen je po njegovih besedah »povabiti ljudi k prebujenju«. Za konec je želelo občinstvo izvedeti še, kakšne odzive je doživel s svojim filmom na drugih festivalih v različnih državah. Povedal je to, kar smo že tako ali tako nekoliko pričakovali, da so odzivi namreč podobni povsod in da so tudi drugod soočeni s tem neslavnim pojavom. Treba je še povedati, da občinstvo ni varčevalo s pohvalami filma in izbrane tematike.
Nataša Šušteršič
Foto Iztok Dimc
