V Kinu Komuna je bila drevi projekcija filma Tovor (Teret) mladega režiserja Ognjena Gavonića. Film je njegov prvi igrani celovečerec, do sedaj se je namreč kalil pri snemanju kratkih in dokumentarnih filmov. Po projekciji se nam je pridružila igralka Tamara Krcunovič, ki je povedala, da se je na svojo vlogo pripravljala tako celostno, kot bi to zahtevala glavna vloga, pa čeprav je bila stranska, z le malo besedila, saj se le tako lahko ustrezno vživi v svoj lik. Najprej sta z režiserjem posnela poskusni prizor, nato pa še prizore z njenim likom v dveh snemalnih dneh. Delo je bilo pa vendar precej naporno, saj so snemali kar po dvanajst ur hkrati. Sicer se je ob zelo resni in težki problematiki filma, ki prikazuje vojno dogajanje med Srbijo, Kosovom in silami Nata leta 1999, spraševala, ali bi bila primerna za odgovarjanje številnih vprašanj občinstva, ki v resnici še najbolj zadevajo režiserja samega (denimo, takšno je bilo vprašanje gledalca, ki ga je zanimalo, kako se je režiserju porodila primerjava druge svetovne vojne in tedanje sedanje, v prizoru, v katerem glavni protagonist Vlada (Leon Lučev) nad trenutno le zamahne z roko, rekoč, da ni prava vojna, temveč bolj spominja na video igrice). Tako sta z moderatorjem Tonijem Cahunkom občinstvu toplo priporočila, naj se oglasi ponovno na projekciji filma v petek, 16. 11., ob 17.15 v Kosovelovi dvorani, po kateri bo film predstavil režiser sam. Pa je bil vendar tudi današnji pogovor po filmu zanimiv, avtorica je najprej spregovorila o tem, da jo pravzaprav čudi, zakaj ljudje denimo na Frljićevi predstavi Zoran Đinđić zapuščajo dvorano. Glede Gavonićevega filma je povedala, da se ji zdi sicer zelo težak in da ga le stežka gleda – seveda zaradi boleče vsebine –, da pa je odličen. Pri tem je izpostavila potrebo po izčiščenosti, da namreč ne sme biti v filmu nič preveč, a da se mora vseeno dosti videti. Film je označila kot subtilen in pravzaprav še močnejši v tem, da ni pokazal prav vsega, kot bi to vsekakor skušal početi dokumentaristični prikaz. Z igralko se lahko le strinjamo, minimalizem filmu koristi, gledalec stalno ve, kaj je v resnici v zaklenjenem in skritem tovoru, prav tako je dovolj poveden prizor, v katerem voznik tovoranjaka Vlada čisti kason, pa čeprav vidimo zgolj indice. To je v resnici lahko dovolj in takšna tehnika gledalca ne podcenjuje, nekaj več konteksta pa vendar ne bi škodilo. Tako je dobro uspel predzadnji kader – z ganljivo zgodbo o orehu; drevesu, ki je pognalo po bitki v Sutjeski.
Ognjen je, kot je pripovedovala igralka, zbiral denar za film kar sedem let, pri čemer naj bi komisije pri Filmskem centru Srbije (FCS) popustile in nekaj primaknile šele proti koncu le, da bi vzdrževale dober ugled ob pohodu filma na tuje festivale. Občinstvo je zanimalo tudi, kakšen je bil sprejem filma v Srbiji. Igralka nam je zaupala, da smo film pravzaprav ujeli še pred samo premiero na domačih tleh, ki bo s tem odgovorom lahko postregla šele 24. novembra na Festivalu avtorskega filma.
Nataša Šušteršič
Foto Iztok Dimc
