Drugi sklop kratkih filmov v Kinodvoru se je sklenil s kar tremi gosti, in sicer Dušanom Kastelicem in Matejo Starič, avtorjema distopične animacije Celica, ter Michaelo Taschek, avtorico Dvojnika. Kastelic je v pogovoru z Matevžem Jermanom in Petrom Cerovškom iz društva Kraken povedal, da je sprva želel posneti drug film, nato pa se je odločil, da priredi svoj strip, ki ga je pred časom objavil v Delu. Poleg tega je v filmu ovekovečil tudi svoje poznejše sanje, v katerih budi speče ljudi, pa vsi kričijo nanj. Že uvodoma se je izognil vsebinskim analizam, zato pa toliko raje sliši interpretacije gledalcev, ki so med seboj pogosto nadvse protislovne. Medtem ko je Jerman izpostavil kompleksno prepletenost družbene kritike, aluzij na adolescenco in referenc na Platonovo votlino in Georgea Orwella, je Kasteličev dobri prijatelj v filmu prepoznal mesijevo zgodbo, njegova mati pa je mislila, da film prikazuje obdukcijo Nezemljanov; a mater je takoj opravičil, češ da »je zelo slabovidna«. Zanimive in ganljive interpretacije je prebiral tudi, ko je film v svoj program uvrstila švicarska psihiatrična ustanova za otroke. »Zame pravijo, da sem malo nor,« je pisal eden izmed mladih gledalcev, »a tile grobijani v filmu s ploščatimi glavami naj bi bili pa normalni?!«

Cerovšek se je z avtorjema pogovarjal o tehnični plati snemanja; režiser je povedal, da že od nekdaj izbira nekoliko bolj nenavadne tehnike; že pred leti se je odločil za tehniko, za katero je porabil 70 namesto običajnih 20 tisoč dolarjev, omenjeni film pa je napravil z zastonjskim programom za animiranje Blender, ki da je »zelo močna zadeva«. Film sta nato dve leti in pol pripravljala skupaj z Matejo Starič, ki je oblikovala zvok. Povedala je, da je bilo delo s Kastelicem povsem drugačno od siceršnjega, saj običajno dobi že skoraj izdelan film, ki ga je treba opremiti z zvokom, tu pa je z režiserjem sodelovala od samega začetka. Snemala sta v njenem stanovanju, proizvajala pa sta kar najrazličnejše vpadljive zvoke od kričanja do jokanja in »ne vem, kaj so si morali misliti moji sosedje«. Jerman je povedal, da gre za enega najuspešnejših slovenskih kratkih filmov, ki je prejel že več kot petdeset nagrad, ob čemer je Kastelic skromno pripomnil: »Čez petdeset ne, no,« a je moral ob natančnejšem razmisleku na vprašanje, koliko pa, vendarle povedati: »No … recimo petdeset.« Nazadnje je dodal, da si želi napraviti celovečerec, saj je kompleksnejši in ima večji domet od kratkih filmov – teh na primer po televiziji ne vrtijo ali pa jih na program uvrstijo ob dveh ponoči.

Michaela Taschek je o izpovednem in »zelo ganljivem« filmu (kakor ga je označil Jerman) Dvojnik povedala, da zanjo ni le film, temveč tudi »proces hrepenenja«, med katerim se ji je zastavilo več vprašanj, kot se jih je namenila odgovoriti. Tako film šele zdaj, eno leto po prvi projekciji in osem mesecev od uvrstitve na prvi festival, lahko gleda neobremenjeno. Oddahnila si je, ko so ga gledalci sprejeli, predvsem pa ji je odleglo, ko se je na nekaj festivalih vrtel brez njene navzočnosti.

Njen oče je umrl, ko je imela osemnajst let in bila od njega že precej odtujena; že prej se je odmaknila, saj se z družino niso razumeli in so se veliko prepirali. Nadvse iskren osebni film je naredila skrivaj, saj »pogovarjanje nikoli ni bila močna točka moje družine«. Tako se je ves čas bala, kako se bo družina odzvala. Naposled se je odločila film pokazati bratu, ki ni rekel čisto nič, medtem ko je njegovo dekle jokalo. Nikoli več nista govorila o tem, na eni od festivalskih projekcij, kjer je bil prisoten, pa je radovedno publiko pozvala, naj ga kar osebno povpraša, kako se mu je zdel film. »Ja, okej,« je lakonično odvrnil. Materi ga ni nikoli pokazala; ve, da obstaja, a se ga boji pogledati. V pogovoru z občinstvom je povedala tudi, da je metafora dvojnika za odtujenega očeta zmedla številne gledalce, po projekciji v Leipzigu pa jo je neka gospa začudeno vprašala: »Ali se je mati preprosto zaljubila v drugega človeka?« Povedala je tudi več o očetovi ljubezni do izdelovanja modelčkov hiš: gre za avstrijski božični običaj, oče pa se je dela lotil z redko marljivostjo, saj je z res debelimi prsti lepil celo eno drobno zrno koruze za drugim. Zadnjo hišico, ki je ni nikdar dokončal in ki smo jo videli tudi v filmu, je namenil bratovemu dekletu, ki si jo je želela odnesti k svoji družini domov. Film je naredila s prijatelji, saj je lahko pri tem sodelovala le z nekom, ki jo pozna in ji zaupa. Nato je še med urejanjem video- in fotogradiva začela pisati scenarij ter nato izmenično in z vzajemnim vplivom pisala in urejala. V filmu je uporabila le predmete, ki jih je imela na razpolago doma in celo glasbo v odjavni špici je skladateljica Anna Kohlweis ustvarila iz loopov Michaelinega igranja na flavto (ki smo ga na kaseti iz otroštva prav tako lahko slišali v filmu) in na citre.

Andraž Jež

Foto Iztok Dimc