Devetindvajseti Liffe je že spet postregel z odličnim filmom. 112 ali v izvirniku Den skyldige in pod režirsko taktirko Gustava Möllerja je nekoliko neobičajen triler, ki zaradi minimalizma enega samega prizorišča izstopa iz že tako odličnih, skoraj pregovornih »skandinavskih« krimičev. A če so običajno ti bolj dinamični (televizijski pa nujno še razvlečeni in psihološko nekoliko manj uspeli, kar velja tudi za sicer kakovostni Bron/Broen dansko-švedske koprodukcije), spada Möllerjev prvenec med manjšino, med te, ki za vznemirljivost ne tekmujejo med seboj nujno po prikazovanju čim bolj izmaličenega trupla oziroma še raje kar gore trupel, da bo ja zaleglo. Po projekciji se nam je pridružila igralka Jessica Dinnage, ki je še pred samo projekcijo poskrbela za prvi suspenz, tako rekoč popolnoma razprodani dvorani: »Upam, da imate ob sebi koga, s komer se boste lahko držali za roke, no, uživajte!« Med občinstvom je prvič završalo in med samim ogledom filma še večkrat. Pogovor po filmu je vodila programska sodelavka Liffa, sociologinja kulture in filmska kritičarka Tina Poglajen. Igralka je povedala, da je bil film posnet po resničnih dogodkih, tj. po klicu za pomoč v neki ameriški klicni center, kjer so seveda zaposleni policisti. Ki bi bili navadno veliko raje na terenu in pomagali na kraju zločina, a včasih tega ne morejo – kot vidimo v filmu –, tudi zaradi raznih (večjih) napak pri delu, kar je po besedah Dinnage še posebej zanimalo mladega režiserja. Privlačila naj bi ga tudi neortodoksna zgodba med vodilnima protagonistoma. Enotnost prostora je prav gotovo odraz zelo nizkega proračuna, kar pa filmu v resnici ne škodi, saj se tako s protagonistom še bolj poistovetimo in si z njim delimo njegov nemir, ker ne more aktivneje poseči v to, kar se vse manj kaže kot zgodba nekega nasilnega tipa, ki terorizira ženo in otroke.
Gre za film s precejšnjim suspenzom, pri katerem liki niso shematični, temveč prej problematični in realni. Film je vreden ogleda, ker ne operira s puhlicami in poenostavljanjem ter tako ne minimalizira razlogov nekih tragičnih dogodkov zgolj na neko abstraktno in banalno zlo. Glavni igralec – in z njim vred gledalec – se pred našimi očmi v zgolj nekaj urah povzpne do celostnega razumevanja zločina in krivde, do večje stopnje empatije in moči lastne samokritike, kar je za nekoga, ki lahko odloča glede odvzema prostosti pa celo življenja ljudem, še posebej pomembno. Glavni problem za običajnega policista je torej v dilemi: rešiti grozno mamo ali ne. Pred svojimi očmi lahko vidimo le glavnega igralca, medtem ko spoznavamo druge protagoniste zgolj po klicih; postopoma se nam izrisuje celotna slika po njihovih glasovih. Igralka je povedala, da je bila ta vloga zanjo povsem nova, da se je razlikovala tako od gledališča kot od filma, saj je morala vaditi le prepričljivost in izrazno moč svojega glasu. Zato je pri tem izkusila obenem več svobode pa tudi večji izziv; treba je bilo namreč iskati pravo ravnovesje, da se ne bi v zgolj govornem nastopu slišalo pretiravanja. Kar ni bilo lahko glede na to, da je morala izražati tako prisebnost kot neprisebnost, klavstrofobičnost in strah za svoje življenje, pa še občutke krivde ob lucidnosti.
Specifičnost vloge se je mladi igralki tako prikupila, da bi si želela tudi v prihodnje kakšne podobne vloge, je zaupala občinstvu. Poglajen jo je med drugim vprašala, ali je pred začetkom dela poslušala resnični posnetek. Ta je na vprašanje sicer odgovorila pritrdilno, a dopolnila, da ne pred samo avdicijo, ki je tako ali tako potekala »na slepo«. Hotela je najti svoj glas, je dejala, se poistovetiti s kompleksnim likom in ga braniti kar najbolje. Ker je bila produkcija filma tudi zaradi sredstev morda nekoliko manjše razsežnosti, je snemanje potekalo zgolj deset dni, pri čemer so Jessicin del posneli v petih. Je pa ekipa dlje časa raziskovala delo policije, tako pred snemanjem pa tudi še potem, ko je bil film že v postprodukciji zvoka. Glede scenarija nam je zaupala, da se je med snemanjem še kar spreminjal, a le v detajlih, ter da je režiser v delu z igralci pokazal precejšnjo intuitivnost in suverenost. Občinstvo je zanimalo tudi, ali bi lahko sprejeli kakšne preventivne ukrepe, da do takšnega razpleta ne bi prišlo. V odgovoru je dejala, da to seveda niti ni njeno področje, in da se je tisti tragični dogodek odvil že pred klicem na prvo pomoč, drugega oziroma druga dva pa jim je uspelo preprečiti. Vprašanje se je seveda nanašalo na izpoved moža po razpletu dogajanja, da je poskusil najti pomoč pri vseh pristojnih ustanovah, a je pri prav vseh naletel na popolno pomanjkanje razumevanja. Igralka je glede tega povedala, da se ji zdi pomembno, »kako skrbimo za duševno bolne v naši družbi« in da ni tako preprostih rešitev, kot bi bila kar odvzem otroka duševno bolnemu staršu. Opozorila je tudi, da se ljudje v podobnih razmerah soočajo s frustracijo in tesnobo, zaradi česar ne delujejo vedno pravilno. Na Tinino vprašanje o hollyoodskem zanimanju za podoben film je odvrnila, da to v resnici obstaja, a da bodo verjetno počakali vsaj toliko, da trenutni opravi svojo svetovno turnejo. Občinstvo je imelo tokrat malodane zadnjo besedo, nekdo je namreč igralko povprašal, ali pozna podoben film Locke režiserja Stevena Knighta. Ker je odvrnila, da jo ogled filma še čaka, ji ga je gledalec toplo priporočil. Ali bi lahko veljalo tudi obratno, da bi morali ustvarjalci Locka videti tudi Den skyldige? Vsaj za Liffove gledalce bi to vsekakor držalo; ker ni »grafično« nazoren, ga ne bi odsvetovali niti mladini. Film bo na sporedu samo še v četrtek, 15. 11., ob 19.00 v dvorani Kina Šiška.
Nataša Šušteršič
Foto Iztok Dimc
