Včeraj zvečer je v Kinodvoru potekal tretji, zadnji večer kratkih filmov. Po projekcijah sta predstavnika društva Kraken Peter Cerovšek in Matevž Jerman gostila avtorja poljskega filma Prah Radeja Jakuba. Napol dokumentarni film o tem, kaj se s človekovim telesom dogaja od zadnjih ur pred smrtjo do pokopa, se je Jakub odločil posneti zaradi številnih razlogov. Med drugim zato ker je smrt v sodobni družbi nekako odrinjena in tabuizirana, pa tudi zato ker se je želel tematsko odmakniti od svojih predhodnih filmov. Predvsem pa je s filmom Prah v publiki želel nekaj prebuditi, saj govori o naši prihodnosti – nedvomno bomo umrli, je povedal. »Če se bojimo lastne smrti, se v nekem smislu bojimo tudi lastnega življenja,« je dodal in se pri tem navezal na Alana Wattsa, katerega govor je bil tudi podlaga za zadnjega od prikazanih animiranih filmov, Vse Davida O'Reillyja. Povedal je tudi, da z ekipo večji del časa niso čutili ničesar posebnega; šele na zadnji dan snemanja jih je dosegla teža dogodkov, ki so jih opazovali, in počutili so se grozno, češ tega ne morejo več snemati. Med številnimi razlogi, ki so ga torej privedli do snemanja filma, je gotovo najbolj formalen šolski kurikulum na filmski akademiji: Jakub, ki je trenutno magistrski študent, je omenjeni film posnel kot diplomski dokumentarec.
Tehnično film ni bil najmanjši zalogaj; številne ustanove na Poljskem, odgovorne za mrtve, mu snemanja niso dovolile zaradi znanih afer v prejšnjih letih (med drugim je iz neke mrtvašnice neznano kam izginil mrtvečev pepel). Vseeno so našli nekaj institucij in prostorov, ki se kamer niso bali, saj, kakor je v šali pripomnil Jakub, »ni bilo v njih ničesar, kar bi morali prikriti«. Kakorkoli že, hitro se je sprijaznil, da filma ne bo mogel posneti ob enem primeru; ko je naposled našel mrtvašnico, ki mu je dovolila snemanje, se je zapletlo pri pokopališču v tistem mestu. Tako so morali truplo na posamezne dele poslednje poti pospremiti na kar najrazličnejših lokacijah, in sicer v poljskih gorah, v Varšavi, Krakovu in Lodžu. Zelo ga je pretreslo stanovanje ene od umrlih oseb, okamnelo v času; čeprav se je zdelo, da je lastnik zgolj skočil do trgovine, je bilo že sedem let prazno.
Režiser je občinstvu 29. Liffa zaupal še, da so njegovi filmi brez izjeme žalostni in temačni. »To bi rad presegel, a ne bo lahko,« je bil iskren.
Andraž Jež
Foto Iztok Dimc
