Dedinji sta danes postregli z gledljivim filmom, režiser Marcelo Martinessi pa s kontroverznim nagovorom publike. Že pred projekcijo svojega celovečerca je občinstvo presenetil, ko je nekoliko nerodno in ne do konca domišljeno izjavil, da vedno rad pride v Vzhodno Evropo, saj pozna diktaturo iz prve roke, ki da smo se je k sreči osvobodili približno ob istem času. Martinessi, paragvajski režiser, je tako primerjal brutalno vladavino proameriškega antikomunista Alfreda Stroessnerja z našo »vzhodnoevropsko«. Ker se njegov film usmerja prav na problem usode žensk v patriarhalni militaristični diktaturi, v kateri so bile ženske – pa ne samo te, temveč celo ljudstvo – zatirane, je bila nenavadna primerjava s sistemom, v katerem smo pri nas dobile volilno pravico, zaposlitev, javno dostopen zdravstveni in šolski sistem ter infrastrukturo, varstvo za otroke, dokaj solidno reševanje stanovanjskega problema z blokovskimi naselji, ki še danes po svetu pomenijo sinonim za dobre arhitekturne prakse z ogromno zelenic, športnih površin, knjižnic ipd., vse do legalizacije splava.
Po projekciji nam je režiser zaupal, da je odraščal v skoraj izključno ženski družbi, iz njegovih stališč pa je bilo jasno tudi, da je feminist. To je v Paragvaju danes izrazito napredna pozicija, tudi boj za svobodo spolnega izražanja je po njegovih besedah tam še hudo v povojih. V pogovoru z Damijanom Vinterjem, ki je avtorjeve besede tudi prevajal, je tako povedal, da je s filmom o usodi starejšega lezbičnega para želel nagovoriti družbeni tabu. Dejal je, da je prejšnja diktatura (kajpak kapitala in ne proletariata) po filmskem mediju prikazovala ženske kot junakinje, a jim sistem te vloge v resnici ni dopuščal. Proti takšni koncepciji ženskih likov se režiser bojuje tako, da jih poskuša prikazati čim bolj avtentično in realistično.
Režiser je po projekciji povedal tudi, da v Paragvaju filmska industrija še danes ni prav velika, tako imajo vsako leto le kakšen primerek vsakega žanra, skupaj denimo dvajset filmov. Seveda pa so potem ti deležni večje pozornosti – v dobrem in tudi v slabem. Hotel je prikazati občutek zaprtosti, ki je, kot opaža v svoji domovini, skoraj protislovno znatno večja pri ženskah zunaj zapora kot pri tistih v njem, ki tako tvorijo celo nekakšen svoboden matriarhat. Glavna igralka zares zaživi – če bi lahko temu tako rekli, saj mora prodajati svoje dragoceno pohištvo; prihaja namreč iz višjega sloja – šele, ko njeno partnerko zaprejo.
Na vprašanje iz občinstva glede uporabe leč z majhno globinsko ostrino je pojasnil, da se je res posluževal takega prijema, saj je želel vodilno osebo pretežno izolirati od zunanjega sveta, jo torej prikazati tako, kot se dojema sama. Ko je človek v depresiji, po njegovem tako ali tako njegov vidni kot postane tunelski, hudo zožan. S filmom je želel ponazoriti »negibnost, ki se ne premika. V to sem želel posvetiti, spustiti noter svetlobo.« Občinstvo je pravilno opazilo tudi precejšnjo jakost zvoka. Režiser je pojasnil, da to sicer ni bilo namerno in da druge glasbe kot tiste, ki je dejansko v prizoru samem, niso uporabljali, poudarek je bil tudi na vsakodnevnih zvokih, posebno pozornost pa so namenjali zlasti prehodu nekega zvoka – tudi tega, ki ga proizvaja oseba sama – iz enega na drug kader.
Tak je bil tudi prizor masturbiranja, ki je bil za glavno igralko Ano Brun, sicer odvetnico in v filmu še novinko, zahteven. S tem pa je želel tudi ponazoriti kontinuiteto, njen tok zavesti, bi lahko dejali. Recepcija je bila doma mešana: sprva, ko se je ekipa oziroma glavna igralka vrnila iz tujine s prestižnimi nagradami, je film sicer požel precej navdušenja, po prvih predvajanjih pa je sledila nečedna zadržanost. Predvsem v parlamentu je konservativna stran žolčno protestirala, češ zdaj bodo pa želele še legaliziranje istospolne poroke. Čeravno je film subtilen, je razmišljal, ga torej ljudje s konservativnimi predsodki še vedno ne želijo gledati. Ana Brun se je v strahu za svoj odvetniški posel celo preimenovala. Režiser je še opozoril, da seksualnost sicer ni bila ključna pri snemanju zgodbe. Pri svojem spoznavanju položaja zapornikov so v nekem ženskem zaporu celo priredili igralske delavnice, v katere je bilo vključenih do sto petdeset zapornic.
Poudaril je tudi, da morajo ženske še vedno pristajati na preživele vloge zgolj mater in žena oziroma čistilk. Morda mu je tudi zato, kakor je povedal, nerodno pripadati privilegiranemu razredu, zato ga je poskusil kritizirati, kar pa se je še bolj kot v samem filmu razodelo v pogovoru po projekciji.
Nataša Šušteršič
Foto Iztok Dimc
