Sinoči sta v Kinodvoru po projekciji filma Zgodovina ljubezni občinstvo 29. mednarodnega filmskega festivala pozdravila režiserka in scenaristka Sonja Prosenc ter direktor fotografije Mitja Ličen, ki sta sodelovala že pri družbenokritičnem portretu odraščanju v ujetosti Drevo (tedaj je bil Ličen tudi soscenarist). V pogovoru z moderatorko Tino Poglajen je režiserka povedala, da za novi film o soočanju z izgubo nista imela neposrednih filmskih referenc, a da je obenem nanju najbrž vplivalo vse, kar ju je v tem času umetniško prevzelo; izpostavila pa je, da je imela močan vpliv na ustvarjanje novega filma glasba dueta Silence (Boris Benko in Primož Hladnik), posebno glavna tema filma, skladbe Concert for Guillotine and Tired History. Ta se je skozi film kot leitmotiv pojavljala in dograjevala skozi pretrgane izseke iz orkestrskih vaj pod taktirko dirigenta Erika, ki ga je upodobil nizozemski igralec Kristoffer Joner. Zvok pa za film ni pomemben le kot motiv, temveč – kakor je zaupala režiserka – na vseh nivojih: pripovednem (saj osredini prehajanje med preteklostjo in sedanjostjo), taktilnem in – ne nazadnje – v subjektivnem doživljanju glavnega lika. Te ravni se prepletajo tudi drugače: subjektivno dojemanje izgube je ponazorjeno prav s fragmentarnostjo pripovednega časa.
Ker sta filmski tandem parterja tudi v zasebnem življenju, ju je moderatorka povprašala, kako to vpliva na njuno sodelovanje. Povedala sta, da nimata, kakor je sicer običajno v filmskem svetu, dogovorjenih ur za sestanke, temveč se njuno umetniško snovanje povsem staplja z njunim zasebnim življenjem. V tem se kot umetnika počutita varno in svobodno, saj »on ve, kaj želim povedati z določeno podobo, jaz pa vem, da bo to nadgradil«. Glavno igralko Dorotejo Nadrah sta imela avtorja v vlogi Ive zamišljeno že nekaj časa, precej dlje pa sta izbirala igralca njenega filmskega brata Mateja Zemljiča. Naposled se je Zemljič odrezal na avdiciji med približno petdesetimi fanti. Približno toliko je bilo tudi deklic, med katerimi so izbirali igralko Ivine sestre; naposled ju je prepričala Zala, ki ju je včeraj spremljala tudi na odru. Na vprašanje, kaj bi povedala o filmu, je mlada igralka odgovorila, da se ji je »zdel zelo dober, pa nič drugega«. Na avtorja je njena igra napravila tak vtis, da sta prvotno drugače imenovano Ivino sestrico poimenovala kar po njej.
Film je edinstvena slovensko-italijansko-norveška koprodukcija; medtem ko je bilo slovensko-italijanskih filmov nekoliko več, je Zgodovina ljubezni, kakor je povedala Sonja Prosenc, prvi slovenski film, ki ga je financiral norveški filmski inštitut. Poleg glavnega igralca sta bila Norvežana tudi montažerka in odličen oblikovalec zvoka. Slednje je bilo za film, ki ga tako določa zvočnost, nadvse dobrodošlo, zaradi pogodbenih zapletov pa je moral filmska ustvarjalca kar dolgo prepričevati k sodelovanju. Film je bil, kot sta avtorja povedala v pogovoru z gledalci, posnet ob kar treh rekah, in sicer Ljubljanici in Savi (kjer so bili posneti nočni prizori) ter na Soči – te scene, ki zajemajo več kot polovico vseh rečnih prizorov, pa so bile posnete v Italiji.
Sonja Prosenc in Mitja Ličen sta povedala še, da ju je ponedeljkova festivalska premiera v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma (po uspešni svetovni premieri v Karlovih Varih) spominjala na tuje festivale: kjerkoli poteka festival, je namreč ozračje celotnega mesta s svojo inkluzivnostjo vselej primerljivo. Nazadnje sta festivalskemu občinstvu izdala, da že ustvarjata novi film, tokrat groteskno črno komedijo.
Andraž Jež
Foto Iztok Dimc
