Četrtkov popoldan drugega tedna 29. Liffa smo si v Kinodvoru ogledali prvenec latvijskega režiserja Renārsa Vimbe Mehko blato. Po projekciji je v pogovoru s Tonijem Cahunkom povedal, da gre za diplomsko delo, četudi je v navadi, da se za to posname kratkometražni film in ne celovečerca. Na letošnjem festivalu smo se pogovarjali s še enim debitantskim režiserjem, ki je prav tako predstavil diplomsko delo, celovečerec – to je bil že predstavljeni Tomás Alzamora. Le da je čilski režiser posnel svoj film relativno hitro ob pomoči crowdfundinga, Vimba pa je povedal, da je minilo kar nekaj let, preden je pridobil sredstva po formalni poti. Casting so opravljali kar po šolah, saj je film prikazoval zgodbo brata in sestre, ki sta bila še mladoletna, tako akademije niso prišle v poštev, izmed dva tisoč preizkušenih je potem režiser, kot se je izrazil, napravil prehod »od kvantitete do kvalitete« ter angažiral Elino Vasko in Andžejsa Janisa Lilientalsa. Glede dela z igralci je dejal, da improvizacija ni prišla v poštev, saj ima sam precej trdno izdelano podobo končnega izdelka. Cahunek ga je pobaral, kako to, da se je posvetil ravno drami o tistih, ki iz baltskih dežel niso prebežali, temveč ostali, in to še na odmaknjenem blatnem podeželju (prikazu nekakšnega modernega boja na požiralniku, bi lahko dejali), kar naj bi bilo za tamkajšnjo kinematografijo pravzaprav netipično. Vimba je odvrnil, da je hotel prikazati ravno to: »regije, ki izumirajo, saj nihče ne prikazuje teh, ki ostanejo in se soočajo z občutki zapuščenosti«, naslovna lika zapusti sicer (še) mati, zato je primer toliko bolj dramatičen in gledalčeva empatičnost bolj trdno zagotovljena. Poudaril je, da je želel posneti zgodbo na podeželju tudi zato, ker je sam kot mestni človek rad zunaj, daleč nekje v pozabljeni naravi, in da ga pri svojem filmu nikakor ne vodi kak makroekonomski ali pa sociološki pogled. Šele po projekciji filma drugod je slišal praviti občinstvo, da se z enakim problemom sooča tudi samo, izpostavil je denimo vzporednico med Latvijo in Latinsko Ameriko.

Glede idej je nato povedal, da prispejo do njega pravzaprav kar same od sebe, da ga doletijo v stanju med spanjem in budnostjo. Povedal je tudi, da je prizorišče filma prvenstveno v njegovi glavi, potem ga le še posname. Za konec je poskrbel še za prav edinstveno presenečanje, po nekaj vprašanjih publike je namreč nanjo še sam naslovil vprašanje. Zanimalo ga je, kaj meni gledalstvo glede možnosti optimističnega življenja njegovih protagonistov, na katera je družba v filmu nekoliko pozabila – ne nazadnje živita v totalni revščini. Publika je avtorju seveda ustregla in mu med komplimenti glede filma obenem zagotovila, da vidi zanju boljše življenje, nato pa skušala doseči še avtorjevo lastno oceno zaključnega prizora filma. Dejal je, da film itak sploh ni to, kar se v njem zgodi, temveč je le gledalčeva interpretacija, je njegovo »izkustvo«. Odgovor se sliši prevejano, kot opolnomočenje gledalca, prav zlahka pa bi lahko služil tudi relativiziranju gledalčevega stališča, njegove potencialne kritike, saj je vprašanje predpostavljalo zgolj preprost odgovor, nezavezujoče mnenje. Prepustiti občinstvu zadnjo besedo sicer ni nova praksa, možnost izbire kolikor toliko poljubnega konca po svoji meri je namreč uveljavljal že postmodernizem, zlasti v literaturi oziroma romanopisju. Občinstvo je torej demokratično odločilo, da bo mladima človekoma, ki se lahko za izhod iz revščine zaneseta le nase, vsekakor uspelo. Kar v resnici ni nujno prenagljena sodba, saj je avtor prikazal osrednjo protagonistko kot dovolj uporno in vztrajno (četudi se sanje o donosni jablani, kot je videti proti koncu, v filmski jeseni, vidno razblinijo, in tako vendar ne gre za idealiziranje odročne in le stežka ukrotljive narave), vprašanje pa je, ali so njene vrline za preživetje v kapitalističnem svetu dovolj; protagonistka je namreč skromna, materinsko požrtvovalna in premore tudi dovolj discipline za učenje. Moralo bi zadostovati, se strinjamo, pa je res dovolj, če si le močno želimo, da bi mladim v vse manj socialno stabilni družbi uspelo?

Nataša Šušteršič

Foto Iztok Dimc