Večerna projekcija devetega dne 29. Liffa je v dvorani Kinodvora postregla s projekcijo poljskega filma Obraz (Twarz), po projekciji pa še s pogovorom. Dogodek je moderirala Jedrt Jež Furlan¸ pridružila pa se nam je igralka Agnieszka Podsiadlik, ki je v filmu igrala sestro ponesrečenega, glavnega lika. Še pred projekcijo je povedala, da sta se še zlasti režiserka Małgorzata Szumowska in soscenarist Michał Englert odlično ujela, tako intuitivno kot glede smisla za humor, zaradi česar se ji zdi film še posebej dobro uspel. Večkrat je poudarila, da je celotno snemanje potekalo preprosto spontano. Dejala je, da je film gledala večkrat, ob neki priliki v kinodvorani tudi povsem sama, kar je bilo zares nenavadno.Film dojema sama kot zrcalo sodobni poljski (in ne zgolj tej) družbi, zaradi česar so tudi reakcije na film mešane. Torej nenaklonjene kritike tako ali tako niso relevantne. Film se ji zdi tudi kot pripovedka, svoj lik pa je dojemala kot osrednjega in vse ostalo podrejene perspektivi njenega lika, glede dela z režiserko je nadalje razložila, da je šlo za partnerstvo in za precej strastno sodelovanje.
Film kritizira poljski katolicizem, v nekem prizoru v spovednici reče župnik povsem resno: »Ampak na eksorcista se čaka eno leto«, kar je bil verjetno najbolj uspel stavek, saj film s kritiko misli resno, tako resno, da ljudi prikazuje enodimenzionalno, kot rajo samih nestrpnežev, ki se še na očetovem pogrebu stepejo glede dediščine, dobrih ljudi v filmu skoraj ni. No, z izjemo osrednjega protagonista, ki se še v odraslih letih upira na najstniški način in pijan zmerja sokrajane za zarukance. Ti mu seveda ne ostanejo dolžni. Igralka je razložila glede hipokrizije, o kateri jo je prosila za mnenje Jež Furlan, da filmski zaplet z resnično nesrečo, ki se je pred leti zgodila na Poljskem in tam vzbudila medijsko pozornost, in operacijo le potencira to, kar se vsakodnevno dogaja v odnosu med ljudmi. Da namreč v nesoglasjih očitamo drugemu, da se je spremenil in da ga ne prepoznamo, da film torej le napravi simbolno očitno. V njem z očitno vizualno spremembo pravzaprav spremenijo obraz drugi. To bi sicer veljalo le za dekle ponesrečenca, ki ga po operaciji zapusti, glede ostalih – z izjemo ravno njenega lika – je gledalcu po vseh grotesknih karikiraturah družbe že od začetka jasno, kakšna je. Glede svojega lika pove, da brata sicer ne razume, ga pa sprejme in mu stoji ob strani – kot mu je že dotlej. Nadalje je pojasnila, da »v družinah vladajo projekcije drug drugega, pri čemer ravno ne vidimo in ne sprejemamo resnice«, resničnih obrazov, bi lahko dejali.
Pogovor je stekel dalje v poljščini, saj se je iz občinstva oglasil nekdo, ki je igralko nagovarjal v poljščini in dalje kar sam prevajal. Najprej jo je vprašal, če sta igralcem režiserka in direktor fotografije med snemanjem povedala za obilno posluževanje neostrine oziroma zamegljenosti, kar je seveda zanikala, češ da se igralci s tehničnimi vprašanji niso ukvarjali. Igralka je še povedala, da je izmaličen obraz služil kot polomljeno zrcalo oziroma kot »deformacija človeške percepcije«, kar pa da ni edina možna interpretacija, temveč si mora gledalec svojo sodbo ustvariti sam. Morda zato tolikšen poudarek na zamegljenosti, ki je zares neobičajna in gledalca tako kot dogajanje samo precej moti, kakopak namerno. Nazadnje so spregovorili še o resničnih dogodkih; s 33-metrskim kipom verske ikone katoličanov se Poljaki v resnici lahko pohvalijo, postavljanje velikanskega kipa in nesreča pa nimata nikakršne povezave. Tako tudi ni neposredne povezave med versko radodarnostjo, saj je bil kip postavljen z donacijami vernikov, in neradodarnostjo do nekoga, ki se znajde v stiski, na katero je opozorila Jež Furlan. »V resnici« so se namreč soobčani do ponesrečenca odvzvali sočutno. Tako nas je opozorila, da filma ne smemo jemati povsem dobesedno. Vsekakor pa je kritika medijev in države upravičena, le škoda, da ustvarjalci filma ne vidijo povezave med propadanjem socialne države in izbruhi verskega fanatizma, ki so na Poljskem – kot v preostali Evropi – v resnici precejšnji. Za ponesrečenca bi v resnici morala poskrbeti socialna država, ne družina, ne mediji in ne zgolj civilna družba, a so kritiko države v filmu odpravili mimogrede, ker tako ali tako ne vselej le razočara. In to je tisto, zaradi česar verskega fanatizma ne moremo odpraviti, niti s cinično kritiko ne, progresivni tabor se izčrpuje v sicer utemeljenem besu in totalnem pesimizmu.
Nataša Šušteršič
Foto Iztok Dimc
