V četrtek, 15. novembra, je po projekciji Zdravilca občinstvo v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma z bučnim aplavzom pospremilo režiserja in scenarista Gjorceja Stavreskega. V pogovoru z Damijanom Vinterjem je povedal, da je v zgodbi o kolaču poleg spodbudnega piara za marihuano skrita kritika nedelovanja makedonskega zdravstvenega sistema – bistvena razsežnost filmske zgodbe pa da je vendarle portret zapletenega odnosa med očetom in sinom.
Film je bil spočetka zamišljen kot družinska socialna drama s poudarkom na odnosu med očetom in sinom, a je na nekem »pitching« forumu ostal povsem neopažen. Tudi zato je čez čas pridobil humorne elemente, kar so še poudarili trava in »penzionerji« (znanci filmskega očeta Sazda, ki ga je odlično odigral Anastas Tanovski, predvsem pa vse številčnejši romarji pred vrata stanovanja novoodkritega »zdravilca«). Avtorja je veselilo, da je zgodbo kar naprej dograjeval, včasih proti svojim prvotnim pričakovanjem: »Glede nekaterih stvari sem absoluten nihilist; ravno zato mislim, da ni česa izgubiti – kar naprej je torej treba eksperimentirati.« Film so naposled posneli v 36 dneh, montiranje pa je trajalo eno leto; skupen budžet je bil 450.000 evrov, film pa je makedonsko-grška koprodukcija. V kontekstu dolgotrajnega merjenja mišic med grškim in makedonskim nacionalizmom je zato Vinter duhovito pripomnil, da bi moral Stavreski zaradi svoje koprodukcije dobiti Nobelovo nagrado za mir.
Na vprašanje iz občinstva, ali je bil njegov prikaz čakalnih vrst in kaosa v makedonski bolnišnici pretiran, je odgovoril, da niti najmanj; da so makedonske bolnišnice »na najnižji mogoči ravni«, je izkusil tudi sam, ko je imel pred časom problem s trebuhom. V nasprotju z nekaterimi makedonskimi »marihuandžijami«, ki »še AIDS zdravijo s travo« (in ki so ga omrežili hitro potem, ko se je izvedelo, kakšen film snema), ni želel biti prepoznan kot zagovornik šarlatanskih praks, zato je poskušal nekaj časa tudi v filmskih napovednikih minimalizirati vlogo kanabisa. Kot dosleden zagovornik legalizacije konoplje je tako namesto alternativnih praks preučeval zlasti zdravljenje z medicinsko konopljo in se o onkološki problematiki posvetoval z doktorjem medicine. Ker ob kritiki zdravstva v filmu ne manjka subtilne nezaupnice življenju v Makedoniji nasploh, je bilo seveda smiselno Vinterjevo vprašanje, kako so njegovo komično mojstrovino sprejeli doma. Film menda ni zanetil političnega škandala, a se Stavreski zaveda, da je imel srečo, da je izšel ob velikih političnih nemirih v Makedoniji (zaradi katerih se je donedavni desničarski premier Nikola Gruevski te dni zatekel v Budimpešto) – v nasprotnem primeru bi bili odzivi morda drugačni.
Film bo na ogled še v soboto, 17. novembra, v Kinodvoru, z avtorjem pa se bo pogovarjal Toni Cahunek.
Andraž Jež
Foto Iztok Dimc
