V petek, 16. novembra, se je v sklopu Pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji odvrtel eden od finalistov za nagrado Evropskega parlamenta Lux, Druga stran vsega Mile Turajlić. Druga dva filma, uvrščena v najožji izbor, sta Stiks Wolfganga Fischerja, ki so si ga gledalci 29. mednarodnega filmskega festivala Liffe lahko na Luxovi projekciji ogledali v četrtek, 8. novembra, in Bojevnica Benedikta Erlingssona, katere brezplačno projekcijo lahko obiščete danes, v soboto, 17. novembra.
Po projekciji filma je televizijski voditelj David Urankar gostil okroglo mizo o aktivnem državljanstvu. Zbrane so o vlogi volitev nasploh in v Evropski parlament posebej ter o drastičnem vzponu avtoritarnosti, ki trenutno pretresa Evropo, spregovorili evropska poslanka SD Tanja Fajon, profesor filozofije na šentviški škofijski gimnaziji Tadej Rifel ter pisatelj in kolumnist Goran Vojnović. Slednji je povedal, da filma ne gre nujno razumeti kot klic k aktivaciji, temveč prej k razmisleku o izjalovitvi in razočaranju, ki ju aktivacija lahko prinese s seboj. Kljub temu v eskapizmu ne vidi prave rešitve: Ljudje se na nepravičnost politike vse prepogosto odzovejo z življenjem kljub sistemu, s paralelnim življenjem, ki bi rado odmislilo sistem, je razmišljal. Tako se situacija lahko znatno poslabša, ne da bi ljudje v svojem prilagajanju to opazili. To seveda ni le velika ovira za odgovorno, dejavno državljanstvo, temveč tudi za demokratične standarde družbe, ki naj bi jih slednje podpiralo. Če bi uredniki mislili zgolj na naklado, bi mi zagotovo prepovedali pisati kolumne o Evropski uniji, je poudaril. Dodal je, da imajo njegovi teksti o npr. kavi v Ljubljani običajno precej višjo branost, saj se zdi tema Unije bralcem vse preveč oddaljena od njihove usode. Tudi zato je poudaril, da ni prav optimističen glede moči javne besede v prizadevanjih k osveščanju o potrebi demokratičnih svoboščin v družbi. Meni, da se kot družba otepamo odgovornosti, kar se jasno prizna pri nizki udeležbi na volitvah; raje si vzamemo odgovornost, da ne gremo na volitve, kot odgovornost, da bi jih obiskali. Preštevilni upajo, da se bo na volitvah pojavila opcija, ki bi se v vsem pokrivala z njihovimi stališči, kar pa je, kot je povedal, iluzorno; navaditi bi se morali nekoliko bolj realpolitične presoje situacije in obkrožiti boljšega kandidata, tudi če nam ne ustreza povsem.
Da gledanost televizijskega programa pada, ko se razpravlja o Evropski uniji, je potrdila tudi Tanja Fajon; temu je hotela zoperstaviti pomen evropske identitete in mnoge koristi, ki naj bi jih bila od še vedno razmeroma razvite Unije deležna tudi Slovenija. Kljub temu priznava, da situacija ni rožnata, saj ima posameznik še vedno premajhno vlogo pri sprejemanju odločitev. Omenila je tudi nevarnosti, ki jih prinaša vzpostavljanje razdiralnih desničarskih avtoritarnih režimov po Evropi; izrazila je strah, da se iz zgodovine nismo ničesar naučili in da se njene grozote zato kaj lahko ponovijo mimo naših pričakovanj. Kot aktivnim državljanom bi nam za to moralo biti mar, je dodala; k osveščanju o pomenu demokracije bi po njenem morali prispevati vsi, ki jih situacija skrbi, posebno pa je izpostavila politike in medije. Tudi tako se bodo različna mnenja, ki jih imamo kot posamezniki o prihodnosti države in skupnosti, pokazala tudi na evropskih volitvah. Rifel je najprej zavrnil misel, ki je bila na okrogli mizi večkrat izpostavljena, in sicer da so državljani vsevprek preveč apatični; nekateri se med opcijami, ponujenimi na volitvah, preprosto ne prepoznajo. Tudi sam vidi številne težave v praktičnem udejanjanju demokracije, pri reševanju katerih bi moralo izobraževanje (od vrtca do fakultete) igrati vidnejšo in bolj kritično vlogo. Premislek o aktivizmu bi morale šole po njegovem buditi z artikuliranim soočanjem učenca z njegovo lastno osebno zgodbo; pri tem bi odraščajoči posamezniki morda začenjali razumevati kompleksnost zgodovinskih pojavov. Poudaril je, da mlade prevečkrat pripravljamo na prihodnost – treba pa bi jih bilo ozavestiti o zdajšnjosti, saj so težave že tu, prav v delovanju v sedanjosti pa so tudi možnosti za izboljšavo. Té sam vidi v nesistemskih spremembah civilnih gibanj in društev, ki družbo spreminjajo z malimi koraki.
Andraž Jež
Foto Iztok Dimc
