Po projekciji srbskega znanstvenofantastičnega filma Ederlezi vzhaja so liffovsko občinstvo obiskali režiser Lazar Borodža ter slovenska igralca Sebastian Cavazza in Maruša Majer. Borodža je še pred ogledom povedal, da ne gre le za znanstvenofantastični, temveč tudi religiozni film, v šali pa je dodal, da gledalcem po filmu ne bo zlepa dovolil odhoda. V pogovoru z Damijanom Vinterjem so filmarji orisali številne šaljive prigode z razmeroma kratkega snemanja, ki je trajalo vsega 20 dni; glavnino so v 17 dneh posneli že leta 2015, lani pa dodali tri dni. Borodža je izdal, da so film najprej želeli posneti v Centru vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju v sodelovanju z Draganom Živadinovom, a je ideja padla v vodo; veliko scen so tako posneli v beograjski nacionalni knjižnici.
Film je nastal po predlogi pisatelja Zorana Neškovića, ki jo je v periodiki objavljal leta 1983, precej (tudi komičnih) narativnih fines pa je dodal scenarist Dimitrije Vojnov. Za film, ki so ga morali sicer posneti s precej nizkim budžetom, niso uporabljali tehnike »green screen«. Sprva so poskusili, a je to povsem ubilo atmosfero; še vedno je bilo figure lažje izločiti iz temnejšega ozadja kot pa na silo poustvariti vzdušje. Na vprašanje iz publike, kako jim je kljub precej nizkemu proračunu uspelo posneti tehnično tako dovršen vesoljski film, je Borodža kot iz topa izstrelil: »Saj smo vendar 'nebeski narod', še dolgo smo potrebovali, da smo ga posneli!« Žanr pa je bil zanj tudi sredstvo, s katerim je odprl številna etična vprašanja. Sintetizirana žanrska forma mu je dovoljevala, da jih je predstavil v moralno ambivalentni luči, kar je zapletlo prikaz odnosa med glavnima likoma – in perspektivo, iz katere je bilo predstavljeno njuno razmerje. V šali je povedal tudi, da ga je pri snemanju ves čas motivirala »homoseksualna tenzija do Sebastiana«, ki da se ji ni mogel upreti, saj je bila »kot demon, ki me preganja«.
Po vtisih s snemanja je Vinter vprašal tudi igralca, ki sta se lani na festivalu pojavila v povsem drugačnih vlogah – Maruša Majer kot osrednja protagonistka drame Ivan Janeza Burgerja, Cavazza pa kot del igralske zasedbe vojne drame Alena Drljevića Moški ne jočejo. Cavazza je povedal, kako nenavadno se je počutil, ko ga je Borodža povabil k sodelovanju kot glavnega igralca. Svojih prvih misli se je še vedno spominjal z navdušenjem: »Znanstvenofantastični film v Srbiji s slovenskim igralcem v angleščini in porno zvezdo?! P***!« Androidko, v katero se filmski Cavazza zaljubi, je namreč upodobila zvezda porno filmov Stoya, slovenski igralec pa je povedal, da je bil nad njenimi igralskimi sposobnostmi zelo hitro navdušen. Obenem je spomnil, da je film hommage znanstveni fantastiki (predvsem) 70. in 80. let, v detajlih pa je prepoznal številne reference od Metropolisa Fritza Langa do Solarisa Andreja Tarkovskega. Maruša Majer se je ekipi pridružila šele na zadnji snemalni dan, kar je bilo zanjo ugodno, saj je tako v nasprotju z običajnim procesom lahko že precej jasno videla, »v kaj vstopam« – in bila je navdušena.
Film je v Beogradu prejel vrsto nagrad – za najboljši domači film, za najboljšega režiserja, najboljšo igralko in »najboljšega igralca – to smo plačali,« se je pošalil režiser in požel smeh. Nazadnje je povedal še, da sicer ni religiozen, da pa ga privlači sakralno senzibilnost in se ji poskuša približati tudi v svojih filmih.
Andraž Jež
Foto Iztok Dimc
