EVA MARKUN: MENAŽERIJA (JSKD)

Eva Markun se v kratko proznem prvencu Menažerija, v katerem se osem zbranih proznih besedil literarno zvrstno giblje med novelo in kratko zgodbo, glede na dogajalni prostor pa med slovenskim podeželjem in Kambodžo, izkaže kot izvrstna pripovedovalka s pretanjenim občutkom za jezik in detajl. Prepričljivost in avtentičnost, s katerima pisateljica izpisuje zgodbe, umeščene na slovensko podeželje, nista nič manjši, kadar nas pripoved pelje v azijsko džunglo. Tako se pri tistih, ki so locirane v tujino, navsezadnje celo budi občutek, da pravzaprav beremo prevod vrhunske avtorice, ki prihaja z dotičnega območja. Eva Markun svoje like v glavnem fokalizira prek tretjeosebne pripovedi, vendar ji tudi spretno menjavanje pripovedovalcev iz tretje v prvo osebo – predvsem ko gre za minuciozen oris psihološko nestabilne osebe in s tem za slovenski literarni prostor zelo svojstveno rabo nezanesljivega pripovedovalca – ni tuje. Liki so zatorej kompleksni, psihološko dodelani in vešče karakterizirani, najsi gre za nosečnice, na katere pritiska patriarhalno okolje, za azijskega dečka, ki s tabletami oskrbuje svojo z zdravili zasvojeno mamo, za budističnega novica ali manipulativnega moža, zakonolomca, ki tako spretno laže, da še sam sebi verjame. A naj se protagonisti in dogajalni prostor od zgodbe do zgodbe še tako spreminjajo, Eva Markun zanesljivo poskrbi, da Menažerija ostaja kompaktna, notranje sklenjena knjiga. Vsa besedila, zbrana v zbirki, je namreč mogoče ugledati skozi prizmo njene krovne teme: preigravanja nejasnih meja med naravnim in kulturnim. To preigravanje sicer ni nikoli ubesedeno enako ali s podobno pripovedno strategijo, vendar vedno dobi še dodatno simbolno razsežnost. Vse to pa je izpisano v izčiščenem, sugestivnem in gibkem slogu, ki ga krasita bogata in izvirna metaforika ter razkošen besedni zaklad, poln tujk in strokovnega izrazoslovja, predvsem s področja biologije.