Jazzovski plakati, predstavljeni na razstavi, so najboljši primerki inovativnih, (pre)drznih in izbranih grafičnih rešitev izmed vseh (ohranjenih) v 60 letih Jazz festivala Ljubljana. Individualna likovna razlaga jazzovskih tem ustvarjalcev izbranih plakatov govori o bistvu jazza: samosvoji in pestri zvrsti, ki – tako kot jazz plakat na papir – prenaša različna razpoloženja v jezik glasbe.
Izbor in spremno besedilo: mag. Maja Gspan
Avtorji: Dragan Arrigler, Jani Bavčer, Dušan Brajić, Lena Czerniawska, Kostja Gatnik, Maja Gspan, Radovan Jenko, Tomaž Kržišnik, Žiga Koritnik, Zdravko Papič, Jernej Stritar, Neva Štembergar, Tomato, Mojca Vanelli, Matjaž Vipotnik, Peter Uhan, Jana Vizjak, Fojž A. Zorman, Brane Žalar
Jazz plakat ni nostalgija
»Da bi ustavila slabe ideje, sem pripravljena svoje telo vreči pod avtobus!« ognjevito zatrjuje Elizabeth Warren, demokratska kandidatka za predsednico ZDA na volitvah 2020. Jazz je ameriško dete, kultura pa najbolj prefinjena oblika politike. K liberalizaciji jugoslovanske družbe je v množici ljubljanskih subverzivnih gibanj pripomogel tudi Jazz festival, ki svoj sloves čitalca sprememb in novosti v glasbi – sprva celo prepovedani – ohranja z lani prejeto nagrado Evropske jazz mreže za najbolj drzen in inovativen program. Zgodbo družbenih sprememb, ki jo lahko razberemo iz zgodovine razvoja festivala do izborjenega enakovrednega prostora pod soncem, jazz plakat bolj kot enakovreden avantgardni interpret kulturnih premen o bistvu te glasbene zvrsti, pripoveduje v tovariškem, režimsko solid(ar)nem tonu.
Tipografska plakatna obvestila iz nabora redkih črkovnih klišejev z igro velikosti v festivalovem drugem desetletju barvno skromne nagovore že dopolnjujejo s fotografskimi reprodukcijami, redko kolažem. Ilustrativne forme poživlja vse kakovostnejši tisk in od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja likovne razlage individualizira. V zadnjem desetletju prejšnjega tisočletja vse zahtevnejše ideje avtorskih izrazov hipoma razširi računalniška tehnologija te samosvoje in pestre zvrsti, ki – tako kot jazz plakat v svoj medij – prenaša različna razpoloženja v jezik glasbe. Plakati, predstavljeni na razstavi, so najboljši primerki inovativnih, (pre)drznih in izbranih grafičnih rešitev izmed (ohranjenih) v vseh šestdesetih letih Jazz festivala Ljubljana. Tem oblikovalcem z negibno magijo uspeva pogum ustvarjanja predčasne jazzovske glasbe radoživo podžigati v pričakovanju glasbenega dogodka.
Kuratorjev pri izboru vizualnih komunikacij ne vodi vedno enako nezmotljiv posluh za legendarnost kot pri glasbi, kljub možnosti izbora med vedno večjim številom oblikovalcev že šolanih generacij. 40. sezona Cankarjevega doma se s sloganom »ves čas pred svojim časom« zavezuje tudi kot pospeševalka reakcij med umetnostjo in občinstvom, ki mu je premišljena vsebina ponujena. In ker je ta delana s strastjo, kultura plakatnega oblikovanja kot požrtvovalnega pomočnika pri obveščanju o vsebinskih poudarkih tudi v letu 2019 ostaja usklajena in živa informacijska stalnica, kljub svoji domnevni neučinkovitosti in preživelosti. Za marsikoga presenetljiv rezultat spomladanske raziskave je, da kljub odrinjenosti na obrobje ta »ostalgija*« pri obiskovalcih med vsemi mediji zaseda visoko tretje mesto. Organizatorje dogodkov in umetnike, ki mu pri napovedi prireditev ostajajo zvesti, to zahtevno ukvarjanje z iskrivimi avtorskimi idejami pri preoblikovanju sporočil v učinkovit(ejši), vizualni jezik plakata nagrajuje s sicer odloženim, a trajnejšim užitkom kot neposredna, lahko tudi izjemno (tako ali drugače) učinkovita digitalna objava z bliskovitim dostopom do lansiranja »telefonske« informacije.
Statistika odličnosti izbora »oblikovalcev kot katalizatorjev kulture« se s papirnatimi nosilci po kriteriju prejetih nagrad za ustvarjalnost približuje uspehom glasbenikov z vinilnih, posnetih na tem najstarejšem evropskem oz. njegovih vsakoletnih različicah ljubljanskega Jazz festivala. Potrjuje pravilnost odločitve za ohranjanje tradicije celostnih grafičnih podob množice kulturnih festivalov, ki se vse vedno začenjajo enako: s sprejetjem vsakoletnega novega plakata. Polna dvorana je pričakovan obrestni račun truda in časa, vloženih v zaupanje o vidnih premikih meja. »Nočem srečnih koncev, hočem resnico,« je še izjavila demokratka z začetka zapisa. Kot da oboje hkrati ne bi bilo mogoče. Zares – kdo bi stekel za zadkom avtobusa s podobo Jazz festivala?
* Avtorica izraza je oblikovalka vizualnih komunikacij Tanja Radež.