Film je in ni umetnost.

Je umetnost in obenem cirkus, lunapark, izlet na ladji norcev, pa pustolovščina, iluzija, privid. 

Federico Fellini 

Roberto Rossellini, nosilec najbolj specifične in za italijansko filmsko zgodovino najbolj zaznamujoče usmeritve, neorealizma, je trdil: »Stvari so tu, zakaj bi z njimi manipulirali?« Petnajst let mlajši Federico Fellini bi mu sredi šestdesetih let, na vrhuncu ustvarjalne moči, lahko odgovoril tudi takole: »Stvari so tu ravno zato, da bi z njimi manipulirali!« 

Film je seveda manipulacija, ustvarjanje iluzije, včasih celo poezija. Ali je umetnost, si Fellini ni bil čisto na jasnem. Ko so ga o tem spraševali, je odgovoril, da »film je in ni umetnost; je umetnost in obenem cirkus, lunapark, izlet na ladji norcev, pa pustolovščina, iluzija, privid; je umetniška oblika, ki nima ničesar skupnega s preostalo umetnostjo, še najmanj z literaturo; je avtonomna umetniška oblika in če je s čim povezana, je zavoljo ravnanja s svetlobo sorodna likovni umetnosti«. 

Z likovno umetnostjo je imel maestro, ki bi letos praznoval stoletnico, nekaj malega skupnega. Že v štiridesetih letih se je med nemško in ameriško okupacijo Rima uveljavljal kot ilustrator in karikaturist; ko je leta 1952 realiziral svoj samostojni celovečerni prvenec Beli šejk, je svojega protagonista, zvezdnika tedaj popularnih romantičnih fotoromanov, v film pripeljal tako spektakularno, bombastično in absurdno komično – da ne rečem fellinijevsko –, da bi mu v avtorjevem opusu težko našel enakovredno vzporednico. Alberta Sordija smo v parafrazi Fragonardove rokokojske klasike Dekle na gugalnici (1767) prvič zagledali visoko med krošnjami, kjer je kot mešanica Tarzana in Rudolpha Valentina na izjemno dolgi gugalnici osupnil svojo občudovalko, dekle iz province, ki je sredi poročnega potovanja v Rimu »pozabila« na ženina, da bi se na obrobju mesta srečala s svojim matinejskim idolom. Ta hipni, a izjemno pomenljivi prizor je prepričljivo napovedal številne stalnice, ki jih je Fellini ob najslavnejših delih uresničil v petdesetih in šestdesetih letih. 

Belega šejka zgodovina filma največkrat odpravi kot »začetniškega Fellinija«, toda v resnici gre za sijajno romantično komedijo s prstom na utripu italijanske povojne stvarnosti. Tam je Fellini že obdelal nekatere nacionalne teme, npr. globoko ukoreninjen patriarhat, nedotakljivost družinske časti, razmerje med provinco in urbanim okoljem ter nezmožnostjo nekritične mase, da bi ločevala med domišljijo in resničnostjo. Da film skozi Sordijev lik razvpitega in banalnega »šejka« napoveduje »kulturo smeti«, ki eksplodira ob gospodarskem razmahu šestdesetih letih in do katere je še posebej kritičen Pasolini, je jasno samo po sebi. 

Italijanski film je v zlati dobi vedno znal poskrbeti za prenos bakle med učiteljem in vajencem ter s tem ohranjal vitalnost in neprestano oživljanje nadarjenih, ki so med seboj tekmovali in se obenem oplajali. Rossellini je bil mentor Felliniju, ta Pasoliniju, on nekoliko zatem Bertolucciju in tako naprej. 

Obenem so bili vajenci do mentorjev kritični, še posebej Fellini, ki so mu neorealisti očitali, da se s svojim folie de grandeur slogom oddaljuje od tedaj svete tradicije uličnega filma. Ko so ga pozneje poprosili za oceno dediščine neorealizma, je odgovoril takole: »Neorealizem se je pretvarjal, da izhaja neposredno iz življenja, toda to se neprestano spreminja. Rossellini je bil dovolj senzibilen, da se je usklajeval s spreminjajočo se valovno dolžino realnega življenja, čeprav je s tem spodbijal lastna teoretska načela.« 

Svoj umišljeni, karnevalsko varietejski slog je Fellini najlažje ustvarjal (in nadziral) v zavetju studijskega okolja slovitega Cinecittà, tudi kadar je govoril o lastni mladosti in ko se je s filmi (npr. v Postopačih in Amarcordu) vračal v rojstni Rimini. Nobene potrebe ni čutil po potovanju na sever, da bi snemal v pristnem okolju, spomin je bil zanj »v svoji naravi spremenjena različica stvarnosti«, posredovan pogled na stvari, ki so se zgodile. Da bi vse te zgodbe prepričljivo predstavil gledalcem, jih je moral obogatiti z zvokom, svetlobo, barvami, občutenjem, vse to pa je lahko ustvaril samo »v čarobnem laboratoriju, ki se mu reče studio«. 

Retrospektivo Federica Fellinija v okviru 31. Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, ki bo potekal od 11. do 22. novembra 2020, pripravljamo v sodelovanju s Slovensko kinoteko in Cineteco Nazionale iz Rima.